Dramatizacijo Žanine Mirčevske pravzaprav bistveno določi umestitev dramskega dogajanja na Inštitut za znanstvene raziskave, kjer je poleg znanstvenikov, ki jih usmerja težnja k še neznanemu, tudi pomožno osebje (to intelektualnemu izražanju prvih zlahka postavi nasproti floskulo tipa "Smisu živlejna je ležat na plaž…") in v katerega vstopi zunanja nadzornica kot predstavnica uveljavljenega etičnega reda. Vse to omogoči zgoščen, notranje kontrasten prikaz dejanja, soočenje z mejnim znanstvenim ustvarjanjem (oživljanjem mrtve snovi), ki na svoji razvojni poti razpre številna etična vprašanja. Dramatizirani Frankenstein podobno kot romaneskni sodobni stvarnik spregovori v kontekstu časa nastanka, nasprotno od izhodiščnega okvira industrijske revolucije pa ga vodi ravno ukvarjanje s področjem etičnega v odzivu na sodobne znanstvene oziroma biomedicinske raziskave.
Krstna uprizoritev dramatizacije, ki jo postavi režiser Eduard Miler in pri kateri kot dramaturginja sodeluje avtorica sama, v vidni meri gradi ravno na umeščenosti dogajanja. Znanstveno okolje predstavlja izhodišče za oblikovanje odnosov, ki jih preveva hlad; v prostoru, kjer je delovanje usmerjeno k napredku, se osebe bolj kot druga k drugi obračajo v smer lastnih iskanj - tako Elizabeta Ive Krajnc, ki disciplinirano držo podkovane, v stremljenju nepopustljive tajnice prižene do vtisa neizprosnosti, pa Viktor Jureta Henigmana, ki v približevanju podobi norega znanstvenika tako rekoč gori v svojem delovnem zanosu, zato je srečanje s stvorom (Matej Puc) oziroma njegovo čustveno razvitostjo toliko bolj izrazito. Splošno ustvarjanje laboratorijskega značaja celote (vanjo se vključi tudi svetlobno podprta podoba znanstvenega stvarjenja) na vizualni ravni izoblikuje skorajšnja izpraznjenost prostora (scenografijo podpisuje Branko Hojnik), ki s posameznimi elementi, kakršen je polivinil, ne dopušča, da bi v njem svoje (trajno) mesto našla toplina. Toda postavitev, tako kot besedilo samo, ne ostane brez kontrastov - za te v največji meri poskrbijo prikazi pomožnega osebja, s Stannio Boninsegno in Tino Potočnik v vlogi para čistilk, ki so jima znanstveni podvigi deveta briga, izpelje Miler v odtujenosti in bizarnosti upodobitve domiseln in humoren režijski prijem.
Pri Frankensteinu gre za primer natančne uprizoritvene gradnje - režiser k vzdušju celote prispeva tudi z izborom glasbene opreme -, za katero se vendar zdi, da jo mestoma prežame znanstvenemu podoben hlad. A četudi se s tem nekoliko zapre vase, ostaja ključen poudarek, ki ga v znano literarno osnovo vnese nova, v sodobni kontekst prenesena Frankensteinova verzija: razmerje razvoja znanosti in etike.
