Da se je znatna prednost, ki je obstajala, vse od evropskih volitev leta 1999, ko so se evropski konservativci na krilih nezadovoljstva z levosredinskimi vladami v skoraj vseh poglavitnih velikih članicah Evropske unije sprehodili do zmage, letos skoraj povsem stopila, je v prvi vrsti znova posledica dogajanja v največjih državah. Njegova obraza sta Marine Le Pen v Franciji, ki je še več sivih las kot Zveza za ljudsko gibanje naredila vladajočim socialistom, na eni strani in nekoliko spregledani veliki zmagovalec evropskih volitev Matteo Renzi v Italiji na drugi strani. Pri slednjem bi se v EPP resda lahko tolažili, da je v njihove vrste vse tja v 21. stoletje sodila tudi njegova politična domovina, a je tolažba dokaj jalova, ker je novi italijanski premier vseh enaintrideset poslancev Demokratske stranke varno parkiral med parlamentarce socialistov in demokratov. Če k temu dodamo znaten minus krščanske demokracije v Nemčiji, še potenciran zaradi odločitve ustavnega sodišča o neustavnosti volilnega praga na evropskih volitvah, dobimo Junckerjev izhodiščni položaj, ki je za kar nekaj stopnic slabši od Barrosovega leta 2004 in leta 2009.
Kaj bi šele bilo, če članov evropskega parlamenta ne bi volili v enajstih srednje- in vzhodnoevropskih nekdanjih socialističnih državah. V njih si je Evropska ljudska stranka zagotovila kar 81 od 199 sedežev in Schulzeve socialdemokrate prehitela za celih šestintrideset mandatov. Brez omenjene prednosti bi se nekako dvajset poslancev naskoka spremenilo v slabih dvajset poslancev zaostanka, Junckerjeve delnice pa bi celo mimo prerivanja pred lastnim golom izgubile skoraj vso vrednost. A za evropske volitve na vzhodu Unije sta že od nekdaj značilni dve stvari. Da pride na volišča precej manj volilcev in da celoten izid sili bolj v desno kot na ravni celotne povezave. Seveda je Evropska ljudska stranka brez nekaj perja tokrat ostala tudi na vzhodu. Najbolj se ji je pravzaprav zalomilo kar v obeh največjih nekdanjih socialističnih državah v EU, zlasti v Romuniji. Preobrat na državni ravni iz leta 2012 se je tokrat prenesel na evropsko. Koalicija okoli socialdemokratov premierja Victorja Ponte je pobrala polovico od 32 sedežev, medtem ko jih je trem udom Evropske ljudske stranke uspelo napaberkovati komaj devet. Slika utegne postati precej drugačna, če bo meso postal napovedani prestop nacionalnih liberalcev, še dovčerajšnjih Pontovih partnerjev, v njen tabor, s čimer bi ponovili že precej časa oddaljeni salto madžarskih mladih demokratov Viktorja Orbana.
Niti na Poljskem konservativcem ni šlo po načrtih. Državljanska platforma poljskega vladnega šefa Donalda Tuska se je morala posloviti od kar šestih evroposlancev. Vendar so vsi njeni glasovi ostali desno od sredine. Porazdelili sta si jih stranka Jaroslawa Kaczynskega in Kongres nove desnice, ki pa nista v druščini Evropske ljudske stranke. Ob porazu britanskih konservativcev in češke Državljanske demokratske stranke je stranki Kaczynskega za nameček močno poskočila cena v zvezi evropskih konservativnih reformistov, ki utegnejo postati prava nočna mora za Junckerjevo predsedniško kandidaturo.
Izgube EPP so bile znatne še v Litvi, kjer se je njen vpliv prepolovil, nekaj pa ga je šlo po zlu celo na Madžarskem. Manjšo tolažbo je z dodatnim sedežem (a z bistveno manjšim izplenom glasov) prispevala Slovenija, veliko tokrat predvsem Češka. Tam je pretakanje glasov potekalo v obratno smer kot pri poljskih sosedih, od konservativnih reformistov k EPP. Ta bo namesto dveh poslej grela kar sedem čeških evropskih sedežev. Češka je med redkimi deželami v Uniji, kjer so se okrepili tudi liberalci, katerih minus je na ravni parlamenta v celoti podobno izrazit kot pri konservativcih. Za stabilne trdnjave najpomembnejše desnosredinske grupacije v evropskem parlamentu so se na vzhodu povezave izkazale Latvija, Slovaška in Hrvaška, kjer se je dosedanje stanje le neznatno spremenilo. Podobno velja za Bolgarijo.
A ko človek spregovori o Bolgariji, takoj trči ob znatne težave, s katerimi se druščina Evropske ljudske stranke srečuje na svojem priljubljenem terenu. Iz mnogih držav je v isto evropsko strankarsko družino vključenih po več grupacij. Njeno slovaško postavo tako tvorijo kar štiri, od tega dve manjšinski, romunsko pa tri, od tega ena manjšinska. V EPP so, kot vemo, prav tako vključene tri stranke iz Slovenije.
Drugo, morda resnejšo preizkušnjo predstavljajo nekatere članice z vzhoda Unije, ki hodijo precej po robu, a znajo nositi zlata jajca. Madžarski Fidesz nekdanjega podpredsednika EPP Viktorja Orbana je nemara najznačilnejši primer. Seznamu presenečenj iz zadnjih let je dodal ne samo glasno negodovanje nad mislijo na Junckerja kot predsednika evropske komisije, marveč tudi na novo odkrito navdušenje nad s še veliko bolj nedotakljivim položajem opremljenim Vladimirjem Putinom. Vsaj koga v širši strankarski družini konservativcev bi moralo najbrž skrbeti, da se približevanje tipičnemu postsovjetskemu aparatčiku bolj slabo prilega nekomu, ki je pred mnogimi leti na politično sceno zakorakal prav z zahtevo po umiku sovjetskih čet iz Madžarske.
