Slovenija je svoj politični, kulturni in institucionalni prostor v alpski Evropi našla že v zgodnjem srednjem veku z državo Karantanijo, ki je tisti čas uživala polno suverenost vse do nastopa frankovske vladavine leta 828. Proces ustoličevanja knezov je kot izrazito vključevalna politična institucija v času fevdalne Evrope položil filozofske in deloma tudi institucionalne temelje razvoja politične misli zahodnoevropske in ameriške liberalne demokracije. Ustoličevanje knezov je med prebiranjem knjige francoskega filozofa Jeana Bodina navdihnilo Thomasa Jeffersona pri pisanju Deklaracije o neodvisnosti, ki je ustvarila temelje ameriške ustave. Valerie Bocksette, Areendam Chanda in Louis Putterman v članku »States and Markets: The Advantage of an Early Start«, objavljenem leta 2002 v: Journal of Economic Growth [7(4): 347–369], preučujejo sistematičen razvoj političnih institucij od antike za teritorije sodobnih držav in njihov vpliv na dolgoročno gospodarsko rast. Njihovi podatki pokažejo, da je Karantanija kot enovita alpska kneževina na območju Evrope v srednjem veku uživala visoko stopnjo političnega razvoja, ki je kasneje zatonil z nastopom frankovske države in utrditvijo absolutističnih institucij ob vključitvi v Notranjo Avstrijo, ko je bavarski cesar Louis IV. iz Wittelsbacha po zatonu frankovske države deželi Karantanijo in Kranjsko prenesel na Alberta II. iz dinastije Habsburg.

Slovenija zahodni kulturi ter politični misli pripada vse od antične države Karantanije, saj je meja frankovskega ter svetega rimskega imperija potekala po teritorialni črti Saške, Turingije, Bavarske, Karantanije in Lombardije, ki ločujejo zahodno Evropo od vzhoda in Balkana. Med letoma 1815 in 1866 so bile avstrijske dežele, ki obsegajo tudi območje današnje Slovenije, del nemške konfederacije, ki je obsegala velik del zahodnoevropskega ozemlja. Zgodovinska kulturna in institucionalna meja med zahodno in vzhodno Evropo pa ni potekala zgolj med posameznimi državami, temveč tudi znotraj držav. Znan je primer avstrijskega imperija ter Avstro-Ogrske, kjer je meja med zahodno in vzhodno Evropo potekala po sedanjih mejah Avstrije in Slovenije, ki danes spadata v isti kulturni prostor.

Nesmiselno in zgodovinsko neutemeljeno uvrščanje Slovenije v vzhodno Evropo in Balkan se je začelo dogajati po prvi svetovni vojni predvsem zaradi negativnih bizantinskih kulturnih vplivov. Obenem je k mitu o Sloveniji kot vzhodnoevropski državi veliko pripomoglo tudi povojno sobivanje države v socialistični Jugoslaviji, čeprav je Sloveniji znotraj te države uspelo ohraniti visoko stopnjo avtonomije ter razviti liberalno verzijo socialističnega sistema, ki je manjšim podjetjem dovoljeval zasebno lastništvo proizvodnih dejavnikov. Obenem stilizirana dejstva o gospodarski rasti Slovenije jasno potrjujejo, da je Slovenija po drugi svetovni vojni dosegla eno najvišjih stopenj gospodarske rasti v zahodni in srednji Evropi, pri čemer ni bila v nobenem oziru podobna vzhodnoevropskim državam ali Balkanu.

Med letoma 1952 in 1986 je Slovenija v povprečju dosegala 5,1-odstotno stopnjo gospodarske rasti, kar pomeni, da se ob tej stopnji rasti dohodek na prebivalca podvoji vsakih 14 let. Leta 1986 se je slovenski BDP na prebivalca po kupni moči domala izenačil z Avstrijo in Zahodno Nemčijo, medtem ko je za Švico zaostajal za osem let. Leta 2010 je slovenski BDP na prebivalca po kupni moči glede na dolgoročno gospodarsko rast za Nemčijo zaostajal za 4 leta, za Avstrijo 9 let, za Švico 10 let ter za Nizozemsko 12 let. Zagotovo se je v času krize ta zaostanek rahlo povečal, vendar brez dvoma bo Slovenija ekonomsko razvitost Avstrije, Nemčije in Švice zaradi malce nižjega izhodiščnega položaja dohitela hitro ob politikah in institucijah, ki ne zavirajo gospodarske rasti in upoštevaje visok indeks človekovega razvoja, ki kaže, da kakovost življenja v Sloveniji ni nič slabša od Avstrije in Nemčije.

Obenem je pomembno, da se Slovenija ne poistoveti z vzhodnoevropskimi in balkanskimi vrednotami ter utrdi lastne vrednote, kot so delavnost, zanesljivost, poštenost, odgovornost ter iskrenost, ki so predvsem prisotne v osrednji alpski Evropi. Apokaliptične in neutemeljene novinarske napovedi o desetletjih nazadovanja Slovenije ter uvrščanje v vzhodno Evropo in Balkan so povsem zgrešeni, ker namesto stiliziranih dejstev o gospodarski rasti nasedajo političnim manipulacijam in socialni demagogiji, ki namesto optimističnega pogleda v prihodnost sejejo destruktivni pesimizem.