Neoliberalizem je postal prevladujoči miselni okvir, znotraj katerega razumemo svet. Zdi se, da postaja vlada Alenke Bratušek vsebinsko vse bolj podobna Janševi. Nobena namreč ne zna ponuditi več od zniževanja stroškov dela, prodaje državnega premoženja ter varčevanja na račun socialne države in javnega sektorja. Zdi se, da alternative niso mogoče. Ne gre za slovensko posebnost, saj je tudi v Evropi levica postala desnica z 20-odstotnim popustom. Toda naša kriza je strukturne narave, zato potrebujemo korenite spremembe v načinu razmišljanja in delovanja. Dosedanji tovarišijski model je izpet. Po drugi strani zaradi vedno večje prevlade neoliberalizma propada predvsem tisto skupno.
Skupne dobrine obstajajo, kadar koli določena skupina ljudi kolektivno deluje in upravlja neko dobrino. Privatne dobrine praviloma zagotavlja trg, javne pa država. Za javne dobrine sta značilni neizključljivost in netekmovalnost. Pri uporabi cestne razsvetljave ne tekmujemo z nikomer v njeni uporabi. Obenem naša uporaba javne dobrine ne zmanjšuje možnosti njene uporabe s strani tretje osebe. Skupne dobrine se od javnih ločijo v tem, da potrošnja posameznikov zmanjšuje njihovo razpoložljivost za preostale potrošnike. Konkurenčnost v potrošnji je značilna predvsem za privatne dobrine. Zato v primeru skupnih dobrin potrebujemo posebne institucionalne aranžmaje, prilagojene lokalnemu okolju. Ključnega pomena je razumevanje odgovornosti in vzajemnega nadzora. Izkušnje mnogih držav kažejo, da lahko ob določenih pogojih ljudje s skupno lastnino izredno dobro gospodarijo. Razumevanje slednje predstavlja alternativo tržnemu gospodarstvu in državnemu kolektivizmu. Prvi poudarja svetost zasebne lastnine in privatizacijo. Drugi izpostavlja pomen državne lastnine in teži k nacionalizacijam. Toda skupna lastnina zahteva tako aktivizacijsko državo kot tržno konkurenčnost.
Nadvse lep primer upravljanja skupnega so zadruge. Poudarjajo načela participacije, trajnosti in transparentnosti. Po podatkih Zadružne zveze Slovenije je bilo konec leta 2011 v Sloveniji registriranih 352 zadrug s približno 25.000 člani in 2900 zaposlenimi. Najštevilnejše med njimi so predvsem na področju trgovine in kmetijstva. Slednje povezujejo pridelovalce kmetijskih proizvodov v njihovi ponudbi na trgu in oskrbujejo potrošnika. Obenem oskrbujejo kmete tudi z gnojili in semeni. Zadruge so v Sloveniji prisotne predvsem v kmetijstvu, gozdarstvu, vinogradništvu in mlekarstvu, kjer imamo ponekod več kot 140-letno tradicijo. Mnogo manj na primer na področju stanovanjske problematike.
Na Nizozemskem so stanovanjske zadruge močno razvite, saj posedujejo več kot 40 odstotkov stavbnega fonda. Ideja stanovanjske zadruge je, da svojim članom pomaga lažje, ceneje in varneje priti do lastnega doma. Gre za organizacijo procesa od najema do poznejšega odkupa lastnega stanovanja. V prvi fazi gre za prenos vseh izbranih nepremičnin v lastništvo zadruge. Tako je zagotovljena večja varnost in cenejša skupinska gradnja za člane zadruge. Zadruga deluje neprofitno, vsi njeni člani pa so najemniki stanovanj. Čas najema je odvisen od želja posameznika, pri čemer mora ta imeti določen začetni finančni vložek (na primer 10 odstotkov vrednosti nepremičnine). Mnogi bodo porekli, da tuje prakse ne gre neposredno kopirati. Toda ne gre za novost v slovenskem prostoru, saj smo takšne zadruge poznali že v 70. letih. Kje so te danes? Aktualne razmere na našem nepremičninskem in bančnem trgu bi morale dodatno spodbuditi razmislek v smeri stanovanjskih zadrug. Banke bi bile mnogo bolj zainteresirane za financiranje takšnih projektov, saj so končni kupci stanovanj znani. Obenem kupci, ob stečaju določenega gradbenega podjetja, ne morejo ostati brez nepremičnine.
Posebno zanimive so tudi delavske in potrošniške zadruge. O njih v Sloveniji domala ne govorimo. V Baskiji uspešno deluje eno največjih združenj kooperativ, kjer zaposleni sodelujejo pri upravljanju ter so obenem udeleženi v lastništvu in participirajo pri dobičku. Korporacija Mondragon z okoli 83.000 zaposlenimi ima približno polovico višje plače od španskega povprečja in letni promet v višini 15 milijard evrov. Toda kje je danes slovenski Mondragon? Priložnosti za male mondragone se pojavljajo dnevno. V teh dneh na primer lahko spremljamo usodo upravljalca smučišča Kanin, ki se je znašel v velikih dolgovih. Če je smučišče temelj turistične dejavnosti v bovški okolici, potem gre za skupno dobro lokalnega pomena. Brez tujega partnerja je edina rešitev v skupnem upravljanju smučišča s strani vseh tistih, ki brez smučišča težko preživijo. Zadruga je lahko korak v pravo smer. Spodbujati mora večjo finančno participacijo članov pri skupnem upravljanju smučišča.
Pogoste so tudi potrošniške zadruge. Gre za podjetja, kjer so lastniki obenem tudi odjemalci njegovih storitev. Glavni cilj je večja kakovost storitev in doseganje ugodnejših cen za storitve ali proizvode, ki jih omenjeno podjetje ponuja. Ena največjih potrošniških zadrug je britanski The Co-operative Group, ki ima več kot 123.000 zaposlenih in 3000 trgovin. Lastniško strukturo tvori več kot sedem milijonov britanskih kupcev in uporabnikov njihovih storitev.
V Sloveniji bi morali danes poskrbeti za večjo ponudbo različnih institucionalnih oblik. Predvsem zadrug. Mnoge so se namreč v času krize izkazale za izredno odporne. Obenem so lep dokaz, da je mogoče kapitalizem misliti na različne načine. Toda v vsem skupaj očitno v Sloveniji ne prepoznamo ničesar. Še več. Prav porazno je, kako malo sicer redkih dobrih institucionalnih rešitev smo bili sposobni ohraniti iz preteklega sistema. Tudi zaradi nerazumevanja institucionalne pestrosti smo danes v mnogo globlji krizi, kot bi sicer lahko bili.
