No, evropska demokracija danes je taka, da si s takimi oziri ne beli glave. Evropska demokracija danes je natanko to, da v tej deželi s tiho podporo evropskih kolegov in kljub glasnim zahtevam ljudstva, naj odstopi, še naprej vodi vlado korupcije obdolženi politik, ki se operativno vse bolj opira samo še na trdo in fanatično jedro svoje politične ločine. Ampak falangisti niso edini problem, morda niso niti najtežji problem. Če bi ne bilo relativno čistih ali le malo oziroma manj umazanih dobročudnih, prijaznih, uglajenih, sredinskih, zmernih, strpnih itd. itn. nosilcev politične, ekonomske in družbene moči, pripravljenih na kooperacijo in kolaboracijo ali, če nič drugega, vsaj na začasno odpoved kritiki in opozicijskemu delovanju – in če bi med ljudstvom ne bilo dovolj takih, ki gledajo v tla, v stran ali v nebo – nobena falanga ne bi mogla voditi vlade, katere nastanek je vsaj ohlapno povezan z volitvami. In ker je takih kooperantov in kolaborantov dovolj tako v slovenskih kot v evropskih političnih in drugih elitah, je to, kar se trenutno dogaja v Sloveniji, del reprodukcije slovenskega in nadslovenskega sistema – ne preprosto škandal, temveč moment v normalnem delovanju sistema.
Korupcija je v Evropi sistemska. Skorumpirani in koruptni politiki so del sistema. In korupcija zato ni samo, niti ne prvenstveno, moralni problem, izraz krize vrednot. S tem nočem reči, da je moralni element nepomemben, niti ne, da premnogi politiki niso skrajno, radikalno, fundamentalistično pokvarjeni. Kar hočem reči, je, da je korupcija v Evropi prvenstveno politični problem, integralni moment delovanja in reprodukcije politične oblasti. Zato kritike korupcije ne gre zvesti na moralno obsojanje. Učinkoviti odgovor na korupcijo mora biti političen.
V Evropi smo v takem političnem stanju, da bi odstranitev enega skorumpiranega voditelja vlade ogrozila sistem v celoti. Poglejmo Španijo. Tamkajšnji časopisi, ki so že nekaj časa trdili, da je vladajoča desničarska Ljudska stranka premierja Mariana Rajoya imela skrivni račun, na katerega so se stekale donacije zlasti gradbenih podjetij, ter da so si vodilni strankarski in vladni funkcionarji s tega računa na črno izplačevali denar, so zdaj objavili tudi dokazno gradivo. Gospod Rajoy naj bi med letoma 1997 in 2008 prejel 35 izplačil in vsega skupaj 322.231 evrov.
Rajoy je obtožbe seveda kategorično zanikal. Da je potreboval dva dni, da se je pripravil na to kategorično zanikanje, gotovo ni prispevalo k njegovi kredibilnosti. Prepričal ni nikogar, niti ni utišal kritikov. (Gospod že ve, zakaj si od vsega začetka svoje vlade prizadeva za utišanje medijev.) Meritve javnega mnenja kažejo na strm padec podpore vladi in stranki. Ampak gospod zato ne misli odstopiti. Niti ne mislijo odstopiti njegovi tesni sodelavci. In iz evropske centrale prihaja tiha podpora. Rajoy je pač njihov človek. Pomemben člen v rjavi internacionali, ki vlada Evropi. Kaj bi bilo z »nujnimi reformami«, če bi moral oditi? Kaj bi bilo z »varčevalno« tiranijo?
Še tako velike vsote, ki padajo v žepe vodilnih politikov ali pristajajo na skrivnih računih vladajočih strank, so le drobtinice v primeri z gigantskim prerazporejanjem bogastva, ki ga izvajajo s tako imenovanimi varčevalnimi ukrepi in tako imenovanimi nujnimi reformami. Za vsak evro, ki si ga kak varčevalni in reformski diktator nezakonito prilasti, si bodo pripadniki elit, ko bodo izpeljali ta družbeni prevrat, zakonito izplačali stotine. Korumpirani in koruptni visoki politiki so nepogrešljivi nosilci družbenega prevrata, ki ustvarja neodgovorno – nikomur odgovorno – politično oblast in velikanske družbene neenakosti.
A poglejmo še za trenutek v Španijo. Premierjeva trda koža in nevidna solidarnost evrokratov sta le delna razlaga za pričakovani odgovor gospoda Rajoya na obtožbe o ilegalnih finančnih transakcijah: da ne bo odstopil. Zdajšnje dogajanje v Španiji nam kaže še dva zelo pomembna elementa, ki nista značilna le za Španijo. Prvi je, da ni nobene politične sile, ki bi bila sposobna (in pripravljena) izrabiti škandal za zrušenje nepriljubljene vlade. Socialisti, najmočnejša opozicijska stranka, so šibki: v krizi, dezorientirani in brez prepričljivega voditelja. Monarhisti tekmujejo z vlado v škandalih in nepriljubljenosti. Kakšnih drugih strank ni na radarju, s katerim spremljajo dogajanje večji mediji. Politične alternative ni. Poglavitni uspeh evrokratske elite je, da je izničila politične alternative, alternativne politične sile in programe – znotraj sistema. Drugi element so tako imenovani finančni trgi, ki včasih nastopajo kot »tuji vlagatelji«. Tem je Rajoyeva politika pogodu in jim ni zdaj, ko je začela prinašati pričakovane rezultate, prav nič mar, ali ima korupcijske primesi. Korupcija ni tržna kategorija.
Ostane še en element: ljudstvo. Med oblastjo in ljudstvom, med vlado in družbo zeva prepad. Ta prepad se je v preteklih dveh desetletjih tako poglobil, da ga ni več mogoče premostiti. Vladajočim silam bi verjetno še nekaj časa ustrezalo, da bi vsaka štiri leta (v kriznih razmerah pa še kdaj vmes) postavile brv do nasprotnega pola in jo po volitvah spet odmaknile. Tako bi na drugo stran iztovorile kakšno politično truplo, rekrutirale malo sveže krvi in si priskrbele demokratično legitimacijo, potem pa vladale naprej po svoje in sebi v prid. Z vidika ljudstva, če naj ostane ljudstvo, pa je treba razmerje med njim, konstitutivno silo oblasti, in oblastjo postaviti na novo. To, da so vladajoče elite izničile politične alternative, mora biti izhodišče. V političnih alternativah, ki utegnejo biti artikulirane, za te elite in za njihov način politike ni več prostora. Toliko časa so izključevale, da so se izključile. Upor v Sloveniji je pomemben del evropskega iskanja političnih alternativ.
