Vendar je bilo doslej prejkone pravilo, da je bil odziv evropskih in drugih zahodnih kristjanov na kalvarijo sovernikov iz zibelke novozaveznih oznanil mlačen. V veliki meri morda zato, ker so se zavedali, da imajo sami v ravnanju z drugoverci iz prejšnjih časov precej masla na glavi in da kolonialne eskapade iz bližnje preteklosti nosijo precejšen delež odgovornosti za sodobne tegobe bližnjevzhodnih ljudi. Kajpak so že precej nazaj na valovih širjenja dediščine francoske revolucije hkrati minili popadki samoumevnega istovetenja Evropejcev in sploh zahodnjakov s krščanskim, ki ga celo v »svobodnem svetu« skušajo v nekakšni rastoči zadregi vse bolj postrgati s svojih fasad.
Ob zadnjem apokaliptično zvenečem opozorilu Louisa Raphaela Saka, ki se ponaša z zvenečim cerkvenim naslovom kaldejskega patriarha, da je starodavno iraško mesto tako rekoč prvič v zadnjih dveh tisočletjih brez kristjanov, se je vseeno pri marsikom nekaj zganilo. Nenadoma se je zbudil občutek, da gre zares. Seveda je množično nasilno spreobračanje, izganjanje in fizično uničevanje krščanskih skupnosti v deželi, kjer naj bi nekoč domoval očak Abraham, v bistvu samo nadaljevanje bolj prefinjenih oblik nasilja nad kristjani, ki se v bližnjevzhodnih družbah razteza od preprostih administrativnih šikan do posameznih ubojev in pokolov v spopadih med različnimi verskimi skupinami že desetletja, če ne stoletja, le da ima potencial, da dejansko konča krščansko navzočnost na tem območju. Navsezadnje so bili kljub podobni motivaciji tudi med občasnimi pogromi nad judovskim prebivalstvom v ruskem carstvu ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja ter med načrtnim nacističnim iztrebljanjem na istem območju nekaj desetletij pozneje vendarle svetovi.
Pri tem se je nemalo ljudi doslej redko srečalo z možnostjo, da v Iraku sploh živijo kristjani. Kar nekaj razlogov je, zaradi katerih so prav tamkajšnje skupnosti pristale prav na robu svetovnega samozavedanja krščanstva, in to kljub vsaj eni osupljivi zgodbi o uspehu. Po eni strani se jih je že zgodaj tako v očeh zahodne kot vzhodne cerkve prijel sloves nepopravljivih krivovercev, saj so ostali bolj ali manj ali pa zgolj na papirju zvesti izročilu tako imenovane antiohijske teološke šole s središčem na današnji sirsko-turški meji, ki je veljala za bolj prizemljeno od konkurenčne aleksandrijske. Zaradi tega je tudi bolj v ospredje postavljala Kristusovo človeško plat, tako da se je enemu njenih predstavnikov, neuspešnemu carigrajskemu patriarhu Nestoriju, zarekla celo z vidika poznejše pravovernosti brezbožna misel, da Marija pač ne more veljati za Bogorodico, Božjo mater. Nestorijanec je tako na zahodu kot vzhodu (p)ostala huda psovka, ki se je prijela prav prednikov kristjanov v današnjem Iraku.
Ti so se naukov antiohijske šole oklenili najprej zato, ker sta bila Antiohija in sirsko krščanstvo zanje glavna izvira krščanske učenosti, drugič pa zato, ker jim je to omogočalo lažje preživetje pod žezlom vseskozi nekrščanskih vladarjev, v katerih domeni so živeli. Podobno kot danes marsikateri krvnik preprostega krščanskega življa v Iraku vidi v njihovih običajih zgolj in samo »ameriško vero«, so perzijski oblastniki gledali v svojih krščanskih podložnikih peto kolono dednega rimskega sovražnika. Zato je bilo na moč priročno reči češ, mi smo res kristjani, a ne priznavamo obrazcev »onih tam čez«. In vzhodnosirska cerkev, iz katere so večinoma vzklile današnje iraške krščanske skupnosti, je omenjeni pragmatični korak storila že davnega leta 424.
Ob tem se pokaže še ena bistvena značilnost krščanstva v sodobnem Iraku. Šlo je (in gre) za krščanstvo, ki drugače kot rimsko tako rekoč niti minuto ni živelo v obnebju enako mislečih gospodarjev. Za krščanstvo, ki je na neki način vseskozi ostajalo ujeto v vzorce prvih treh stoletij obstoja cerkvenih skupnosti, ko je bilo moč od oblastnikov pričakovati zgolj ignoriranje ali – redkeje – dejavno preganjanje. Znamenito navodilo cesarja Trajana negotovemu guvernerju Pliniju, da mu kristjanov sicer ni potrebno iskati, da pa jih mora, če mu jih kdo ovadi in jih dejansko spozna za kristjane, kaznovati, ni na tem območju nikoli zares izgubilo svoje veljave. Da se zdi danes obdobje vladavine Sadama Huseina številnim iraškim kristjanom celo dober približek zlate dobe, čeprav bi stežka rekli, da jim je bil režim takrat naklonjen, je tudi stvar življenja v takšnih razmerah. In bolečine ob spoznanju, da je ravno 21. stoletje končno ustvarilo odlične tehnične pogoje za izbris dragocene in starodavne manjšine, ki je samo od 15. do 20. stoletja preživela vrsto brutalnih pokolov, a se na robu dokončne izgube dvatisočletne domovine nahaja prav v naših dneh.
