Imeti državne banke v Sloveniji je podobno, kot če bi imeli doma star avto. Takšen star avto, ki se vedno pogosteje kvari in bo od vas zahteval vsakih nekaj let večje popravilo. In takšen star avto, zaradi katerega vse pogosteje z zavistjo pogledujete po avtomobilih svojih sosedov. Slab avto torej, za katerega bi lahko iztržili nekaj malega, a le, če bi deloval popolno. Vendar pa tako vi kot tudi vsi potencialni kupci veste, da bi bilo za kaj takega potrebnega še veliko denarja. Zraven seveda premišljujete, kaj vse bi lahko počeli z denarjem, ki ste ga zadnja leta namenili za ta avto. Pa vendar ima družinski avto za nekatere člane vaše družine še vedno sentimentalno vrednost in so pripravljeni vanj vlagati vaš denar še vrsto let.
Če dodamo, da ste na avtu leta 1994 zamenjali tudi registrske tablice in ga prebarvali, v želji, da ga ne prepoznajo vaši sosedje, ter da vas le še poredkoma uspe pripeljati do želenega cilja, dobimo dokaj verodostojen opis nedavne zgodovine Nove Ljubljanske banke. Banke, ki smo jo v zadnjih nekaj letih dokapitalizirali večkrat (s 300 milijoni evrov leta 2008, 250 milijoni evrov leta 2011, 381 milijoni leta 2012 in z napovedjo dodatnih vsaj 400 milijonov letos), in to pretežno z davkoplačevalskim denarjem, zraven pa uspešno odgnali edinega privatnega kupca, ki se ni ustrašil okostnjakov v njenih omarah. Ob tem velja vedeti tudi to, da je glede na knjigovodsko vrednost njenih delnic (marca letos je znašala slabih 49 evrov) in dobrih 12,5 milijona delnic NLB v obtoku vrednost naše največje banke optimistično ocenjena na okoli 600 milijonov evrov, kar pomeni, da smo v zadnjih petih letih »kupili« še za dobri dve NLB zgolj z denarjem, ki smo ga porabili za krpanje lukenj v sestavi kapitala naše največje banke.
Državno lastništvo gospodarskih družb je vprašanje, ki še vedno deli slovensko laično in strokovno javnost, vendar pa v mednarodni strokovni javnosti takšnih dvomov ni. Andrei Schleifer, eden vidnejših ekonomistov, ki so pisali na temo razlik med državnimi in privatnimi podjetji, daje prednost privatni pred državno lastnino podjetij, vsakokrat ko obstajajo znatne spodbude za inoviranje ali zniževanje stroškov ter ko v delovanju podjetja obstaja možnost političnega pokroviteljstva in korupcije. Državno lastništvo je videno kot optimalno le v primerih izrazitih monopolov, negativnih eksternih učinkov, ki bi jih delovanje podjetja povzročalo družbi oziroma okolju, ali ko delovanje takšnega podjetja povzroča znatno prerazdelitev dohodka. Tudi v teh omejenih primerih pa je ključen benevolenten menedžer, ki bo podjetje upravljal v izključnem interesu njegovih lastnikov, torej vseh državljanov. Redkokdo bo navedene kriterije prepoznal v delovanju slovenskih bank v državni lasti. Bolj je videti, da smo zapadli v klasične pasti državnega lastništva: politično vmešavanje, ki povzroča odklone od maksimizacije koristi lastnikov, šibke spodbude in kazni za delovanje menedžerjev v državnih podjetjih ter slab nadzor lastnika, torej države, nad delovanjem njegovih podjetij.
Ekonomska teorija torej državnega lastništva bank nima za potrebnega, vendar pa imajo zagovorniki le-tega morda večjo podporo v empiričnih študijah. Vsled ekonomsko-finančne krize naj bi namreč obstajali dokazi, da so banke v državni lasti, predvsem na Poljskem in Rusiji, bolje obvladovale krizne razmere kot banke v privatni lasti. Zagovorniki državnega bančništva so to vzeli kot dokaz, da je prostor tudi za državno lastništvo v finančnem sektorju. Še več, kriza naj bi potrdila, da je to celo potrebno. Državni menedžerji naj bi namreč v krizi ravnali bolj preudarno in ne tvegali preveč, medtem ko naj bi bili njihovi konkurenti v privatnih bankah pretirano nagnjeni k prevzemanju prevelikih tveganj v želji po višjem dobičku. Podobno naj bi se v krizi povečala verjetnost posegov države v bančni sektor, kjer bi bili ti posegi lažji, če bi bil vsaj del sektorja že v državni lasti.
Vendar pa tudi empirične študije potrjujejo napovedi teorije. Te praktično brez izjem ugotavljajo negativno povezavo med državnim lastništvom bank, finančnim razvojem, stabilnostjo in gospodarsko rastjo (Barth in soavtorji, 1999, 2004; La Porta in soavtorji, 2002; Gur, 2012), prav tako pa je v več državah potrjena povezava med državnim lastništvom in poskusi vpliva na podeljevanje kreditov ter politično vpletenostjo (Sapienza, 2004; Dinc, 2005; Khwaja in Mian, 2005; Micco in Panizza, 2006; Micco in soavtorji, 2007; Carvalho, 2013). Še več, študije, ki so bile opravljene na populacijah bank večine držav na svetu, potrjujejo tudi, da so državne banke znatno manj dobičkonosne, imajo nadpovprečno slab kreditni portfelj, višje stroške obresti in delujejo bolj tvegano (Hawkins in Mihaljek, 2001; Mian, 2003; Iannotta in soavtorji, 2007; Shen in Lin, 2012).
Stanje se sicer nekoliko spremeni v času zadnje finančne krize, ko so državne banke v primerjavi s privatnimi nekoliko povečale kreditno aktivnost, vendar gre pri tem večinoma le za kanaliziranje vladnega odziva na krizo skozi delovanje državnih bank. Primerjava s podružnicami tujih bank, posebno v vzhodni Evropi, pa razkrije tudi, da so se državne banke izkazale za bolj stabilen vir kreditov, medtem ko so tuje podružnice svojo izpostavljenost v regiji zmanjševale že celo pred krizo (Cull in Martinez Peria, 2012).
V primeru slovenskega bančništva do slednjega na žalost ni prišlo, saj sta obe sistemski državni banki svojo kreditno aktivnost med krizo zelo omejili, podobno kot podružnice tujih bank, in pomagali tlakovati zdrs slovenskega gospodarstva v globoko recesijo. Glede na strukturo kreditov, ki jo je razgalilo oblikovanje slabih terjatev obeh bank, je morda celo dobro, da so državne banke ustavile podeljevanje kreditov, saj bi bila sicer luknja, v kateri so se znašle, še globlja.
