V Grčiji, »laboratoriju za testiranje modela družbene preobrazbe«, se je v minulih mesecih potrdilo in utrdilo vse, pred čimer je s skupino somišljenikov svaril. »Rešitelji« Grčije so, tako kot je napovedal, pod pretvezo, da »se Grki ne trudijo dovolj«, vsilili nov načrt pomoči, ki »podvaja že zadano smrtno dozo, ki razveljavlja delovno zakonodajo in že tako revne ljudi obsoja na skrajno revščino, medtem ko izginja srednji razred«. Od Badioujevega poziva je posojanje po nesramnih obrestih (p)ostalo edini zabetonirani standard, vsi drugi standardi so devalvirali na raven poljubnosti. Grško šolstvo in zdravstvo še naprej razpadata, zdravje je privilegij bogatih, tisti, ki še imajo delo, so prisiljeni delati v skrajni negotovosti in ekonomski bedi. Otroci v Grčiji niso ostali le brez prihodnosti, solidne izobrazbe, (šolske) malice in kosila, temveč neredko tudi brez doma. Ne tako maloštevilni starši so namreč svoje otroke sami oddali v državne domove, saj jih ne morejo več preživeti.
Grški (in španski in portugalski…) scenarij polagoma postaja tudi slovenska usoda. Razlika je v tempu in razsežnostih. Slovenski otroci iz revnih družin ne romajo v sirotišnice, ne morejo pa si več privoščiti dijaškega doma, zato so prisiljeni izbirati šole v bližini, se vsak dan voziti po ure in ure (dokler ne ukinejo tudi subvencioniranega prevoza) ali »začasno« šolo obesiti na klin in s »študentskim« delom pomagati preživeti družini.
Retoriki, da so varčevalni ukrepi namenjeni prav temu, da v Grčijo ne bi dospeli, ne gre nasedati. Vsak varčevalni ukrep v zadnjem času s kristalno jasnostjo razkriva resnične namene vladajoče klike: brutalno odločenost, da z discipliniranjem najšibkejših (pre)uredi družbo tako, da se ne bo nič spremenilo za vrhnjo tretjino ali četrtino. Če bo vlada uveljavila v Zujfu za občine predlagane normative glede števila otrok v vrtčevskih skupinah in obsega dela vzgojiteljic in pomočnic, se za premožne sloje ne bo kaj bistvenega spremenilo. Za svoje otroke bodo pač poiskali vrtce s primernim standardom, zasebne torej. Kdo bo imel največ koristi od tovrstnega varčevanja, je jasno. Če bodo obveljali zaostreni normativi glede obsega dela, pa se bo po prvih izračunih znašlo na cesti blizu 1500 vzgojiteljic, žensk z visoko izobrazbo, a zelo specializirano usposobljenostjo, med njimi matere samohranilke. Povsem jasno je, da bodo otroški dodatki, socialne podpore in ne nazadnje stroški zaradi povečanega stresnega obolevanja in spremljevalnih družinskih patologij v lepi meri izničili varčevalne učinke. A vlade to očitno ne skrbi kaj preveč. Ker pač ne gre samo za varčevanje. Sicer bi začeli drugje: poznavalci vedo, da bi bilo mogoče v vrtcih in šolah veliko prihraniti pri materialnih standardih. Zveni bogokletno: toda računalniška oprema ni zagotovilo znanja. Kar nekaj raziskav je v zadnjem času pokazalo na obratno sorazmerje med deležem časa, ki ga otroci prebijejo ob računalniku, in učnimi dosežki. Po vojni, je pred dnevi na nekem omizju pripovedovala upokojena vzgojiteljica, marsikdaj ni bilo dovolj denarja za vrtce in šole, a nikoli ni nikomur prišlo na misel, da bi metal na cesto vzgojiteljice in učitelje. Če ni bilo za kurjavo, so zmanjšali ogrevanje, če je zmanjkalo za pleskanje, pač niso pleskali, in zeljna juha je ravno toliko hranilna kot tista iz brokolija… Saj tudi v družinah, je pribila, ne varčujemo tako, da v času stiske vržemo na cesto staro mamo ali enega od otrok... Razumna oblast bi pač morala »vedeti«, kar ve modra gospa, da je solidarnost temeljno vezivno tkivo družbe; ko ta razpade, ko se atomizirani, v bedo potisnjeni posamezniki in posameznice soočijo z eksistencialno stisko in vsiljeno krivdo, se lahko zgodi le – Maribor in potem Ljubljana, Jesenice… Prosluli mariborski župan, ki bi bil prej ali slej »gotof« tudi brez protestov, je bil le sprožilec nakopičenega srda v ljudeh, ki so, kot vemo, lahko ovce dolgo časa, a nikoli vsi za vselej.
Odziv vlade na demonstracije v Ljubljani in Mariboru – »legitimne in pričakovane« po mnenju Danila Türka in »primerne in pričakovane« celo po mnenju policijskega sindikata – je bil zato osvobajajoč. Pretvarjanja je konec. (Pre)vplivni sindikalist Štrukelj je en navaden kolovodja – se ve, kaj mora oblast storiti z vodjami hudodelskih družb, je ljudstvu dovolj jasno sporočil premier Janša. Za njim je bistvo sporočila hitro dojel tudi minister Gorenak. Policija je tu, je povedal po televiziji v torek zvečer, da naredi red. Če bodo nastradali miroljubni, na pločniku sedeči protestniki, če bo zaradi prehitro vrženega solzivca na urgenci končal kakšen astmatičen otrok, ker se protestniki ne bodo hoteli pokoriti ukazom policije in »po regelcih« prijaviti protesta, je to njihov problem, je dal vedeti. Zakaj pa ne ubogajo policije. Mrtvi gor ali dol. No, slednjega minister ni rekel, to misel je navrgel kooperativni mladec z Radia Ognjišče, oni, ki je javno potožil, da policija nima dovolj pristojnosti za uporabo strelnega orožja. Lepo bi seveda bilo, če bi se Komisija Pravičnost in mir ogradila tudi od te srhljive izjave, glede na to, da prihaja iz katoliških krogov, ne zgolj »od vsake oblike nasilja«…
Gorenakov poudarek je vsekakor značilen za vse avtoritarne oblasti tega sveta: namen posvečuje sredstva, za nasilje je kriv tisti, ki se ni pokoril oblasti, ne tisti, ki ga je sproduciral. In prav zato je treba prisluhniti Badiouju in se z vso odločnostjo podati v verbalno vojno z retoriko strahu in dezinformacije, dekonstruirati (Gorenakove) moralne lekcije, ki skrivajo tisto, kar se dogaja v družbi, in vztrajati, da policijo – in državo – vodijo ljudje, ki med razbitimi glavami in razbitimi štukaturami v sili izberejo slednje, kot je to ob študentskih protestih v Ljubljani storil Janko Goršek. In nato vztrajati pri dialogu kot edini poti za oblikovanje družbene pogodbe o izhodu iz krize.
