Zgodba, ki jo je nekako spravil iz sebe to popoldne, se začenja pri risanju, ki je bila – poleg izpolnjevanja ugank v Cicibanu – najljubša zabava njegove hčerke. Za šestletnega otroka je risala res neverjetno dobro. Eno od risbic, na kateri je narisala njega, njegovo ženo in malo žirafo, je zapakiral v kuverto in s hčerko odšel na pošto, kjer sta jo poslala na Unicefov natečaj. Čez dober mesec dni je izvedel, da je med šestdesetimi najlepšimi risbami z vsega sveta tudi risba njegove hčerke. Veselje je bilo neizmerno, sploh ker je tisto leto žena izgubila službo in je najprej že kazalo, da bo otrok brez morja. Tisti dan, ko je prišel z enim samim zaliscem na desni strani glave, mi je kazal fotografije s frankfurtskega letališča, kjer je bilo zbirno mesto. Otroci z vseh koncev sveta in vseh barv so s širokimi nasmehi in ogromnim pričakovanjem grabili balone in metali bombone. Nato je sledila fotografija letala na vzletni stezi, v katerem so bili otroci. In kot zadnja je sledila fotografija z eno samo majhno rumenkasto kroglo na sivem nebu. Eksplozija. Eksplozija letala z otroki, ki je dober kilometer od letališča treščilo v ameriško transportno letalo, ki je prevažalo rezervne dele za Slovensko vojsko. Po Frankfurtu, po ulicah, ki sva jih s kolegom pri palačinkah večkrat prehodila skupaj, da nama ni bilo treba ždeti med neskončnimi skladovnicami knjig na največjem knjižnem sejmu na svetu, so deževali kosi letal, opreme, rezervni deli za Slovensko vojsko in deli otroških trupel… Novica je bila seveda popoln šok. Zalisec je dobil svojo logično mesto v situaciji. Nesreča je vzbudila po eni strani val solidarnosti in empatije, želje, da bi človek pomagal, na drugi pa je konkretnost situacije, iz trenutka v trenutek naraščajoča teža »pozabljenega zalisca«, vzbujala vse močnejši instinkt, da bi človek pobegnil čim dlje stran …
No, brez skrbi, zgodba je seveda izmišljena, ampak zato na neki način nič manj resnična, tako kot vsak spust iz abstraktne statistike v konkretno usodo. In za vsakim posnetkom mrtvih ali napol živih otrok iz Gaze, ki v teh dneh prihajajo do nas, je seveda povsem konkretna usoda. Zahodni svet, kot opozarjajo komentatorji, je preplavil pravi cunami sočutja in humanosti. Splet, socialna omrežja, mediji, komentarji – povsod reke empatije in solidarnosti, ki se zgrinjajo proti Gazi in doživljajo ne samo renesanso, ampak že kar nov nivo in nove dimenzije humanosti.
Podobno katarzo humanosti in solidarnosti smo prebivalci te države pokazali tudi ob zadnjih katastrofalnih poplavah na področju bivše skupne države. Odziv je bil res tako enoten in masoven, da je povsem na mestu predpostavka, da smo s tem dokončno prestopili rubikon in se zasidrali v paradigmo zahodne solidarnosti in empatije. To pomeni samo to, da človeški potencial za empatijo in solidarnost raste premo sorazmerno s fizično oddaljenostjo od problema, hkrati pa nam salonski aktivizem zaradi nesreče, ki se dogaja nekje daleč stran, podeli še odpustek za spregledovanje bede ljudi, ki se z enim samim zaliscem sprehajajo pred našim nosom.
Model nam nikakor ni tuj. Leta in leta smo mirno spregledovali neverjetne usode izbrisanih, ne da bi se pravzaprav zares premaknili. Tistega 4. aprila 2004 nam je uspelo spraviti na volišča le enaintrideset odstotkov volilnih upravičencev, od tega jih je kar petindevetdeset odstotkov glasovalo za to, da se izbrisane nekako zapakira in pošlje nazaj, od koder so prišli. O smiselnem denarnem nadomestilu, če je v zvezi z izbrisom o čem podobnem sploh mogoče govoriti, do danes ni ne duha ne sluha.
Pa recimo naši »nevidni« delavci, tako kot izbrisani v veliki večini s področij, ki so jih prizadele katastrofalne poplave, ki so leta in leta delali po deset ur in več za drobiž, večinoma brez pogodb in, kot se je izkazalo, tudi brez zavarovanj. Vsebina sporočila, ki so ga ti ljudje z enim samim zaliscem lepega dne zagledali na vratih Vegradovih barak, je smiselno obnoviti, saj zelo natančno opisuje bistvo našega odnosa do teh ljudi in krajev: »Svoje kulture in obnašanja /…/ ne poskušajte uveljavljati tudi tukaj /…./ v Ljubljani, ki je glavno mesto Republike Slovenije, ki je članica Evropske unije. Tu veljajo zakoni in pravila, ki so na višjem nivoju.«
In prav v teh dneh prihaja še en račun zaradi strateške napake in oziroma zaradi natega, ki smo ga vgradili v sam temelj države – račun za poplačilo obveznosti do varčevalcev Ljubljanske banke iz Bosne in Hrvaške. Še en paket izbrisanih, še en paket ljudi z enim samim zaliscem, še enkrat aroganca, vzvišenost in prepotentnost, odnos, ki definira tudi vse druge izbrise in ki se iz izgubljene kredibilnosti vse bolj obrača tudi v izgubljene milijone.
