V ponedeljkovi pogovorni oddaji Porta a porta na prvem programu italijanske državne televizije je Sigalinija iz tira spravil znani novinar in vatikanolog Marco Politi. Na vprašanje voditelja Bruna Vespe, ali lahko papež spornemu kardinalu prepove udeležbo na konklavu, je udobno naslonjen odgovoril jasno in glasno: Lahko. Saj je papež!
Navsezadnje, je nadaljeval Politi, je bil Ratzinger tisti, ki je leta 2010 pisal irskim škofom in jim pel levite, ker so raje branili ugled institucije kot poskrbeli za žrtve spolnih zlorab, ki so jih zagrešili njihovi duhovniki. In Ratzinger je bil tisti, ki je tolikokrat poudaril, da je treba v središče pozornosti postaviti žrtve in njihovo trpljenje. Zakaj so torej zdaj pravice kardinala pred pravicami žrtev? Vprašanje, zastavljeno nekoliko med vrsticami, je obviselo v zraku. Škof Sigalini si sicer ni drznil podvomiti o dobrih namenih tistih, ki zahtevajo, da Mahony ostane pred vrati konklava, toda… »Če bi moj duhovnik storil kaj takega, bi mu rekel 'pojdi in odgovarjaj na sodišču', toda ta duhovnik je kljub vsemu moj sin! Ali naj se mu kar odpovem?!« je svoje »sočutno« stališče utemeljeval škof Sigalini.
Opisani besedni dvoboj med škofom in levičarskim vatikanologom, ki ga sicer zelo resno jemljejo tudi v Vatikanu, lepo ilustrira stanje duha, ki prej ali slej zmehča vsako radikalnejšo vatikansko odločitev. Doslednost Svetega sedeža se vedno zatakne ob kakšno dogmo, četudi je ta produkt zdavnaj preseženih zgodovinskih razmer; ali ob ustaljene uzance in odnose vodilnih klerikov, ki jih ogroža že sama misel na spremembe, ali pa se izkaže, da se problem zažira v preteklost in bi preveč doslednosti lahko naplavilo minule nedoslednosti Rima. Prav slednje je morda odločujoče v tem primeru.
Papežu Benediktu ni mogoče očitati, da se ni resno, prizadeto in dejavno lotil »najhujšega zla« – pedofilije in drugih spolnih zlorab v cerkvenih vrstah. In vendar bo prihodnjega poglavarja vesoljne Cerkve izbiral tudi človek, ki je kot nadškof od leta 1985 do 2011 skupaj s svojim pomočnikom storil vse, da je osumljene duhovnike držal čim dlje stran od policije. Ki je torej osebno soodgovoren za tisto, kar je bilo na vseh ravneh politike Svetega sedeža in zunaj njega prepoznano kot najtemnejši madež na moralni podobi Cerkve – za kriminalno prikrivanje spolnih zlorab in osumljenih storilcev. Kardinalovo početje je med drugim razkrilo štirinajst tisoč strani škofijske dokumentacije, ki jo je škofija morala objaviti po ukazu sodišča. »Branje teh dokumentov je bila brutalna in boleča izkušnja,« je, na primer, javno izjavil Mahonyjev naslednik, nadškof Gomez. Washington Post pa je zapisal, naj bo Mahony srečen, »da ni končal v zaporu«.
Bivši nadškof bo, kot rečeno, namesto tega skoraj zagotovo »končal« v konklavu. Če bi papež Ratzinger sklenil, da mu odvzame kardinalski klobuk, bi namreč implicitno kritiziral svojega predhodnika Janeza Pavla II. Ta je v Rim poklical bostonskega kardinala Bernarda Lawa, prav tako osumljenega prikrivanja spolnih zlorab, mu zaupal v upravljanje baziliko Santa Maria Maggiore in ga tako zaščitil pred roko pravice, ki do Vatikana očitno ne seže. Leta 2005, tik pred zadnjim konklavom, so zastopniki ameriških žrtev spolnih zlorab na Trgu sv. Petra (kot člani organizacije SNAP) javno molili in prosili, naj Law ne vstopi v konklave. Njihova prošnja ni bila uslišana. Konklave leta 2013 torej zaradi predzgodovine ne more biti zgodovinski.
S tega vidika seveda. Kajti jasno je, da je vsak konklave zgodovinski. Letošnji je že v tem trenutku dvojno zgodovinski. Prvič po dolgih stoletjih se bo namreč, če Bog ne odloči drugače, začel pred smrtjo aktualnega papeža, trajal pa bo dlje, kot predvidevajo pravila. Neuradno seveda – če konklave razumemo v prispodobi. Ker Benedikt XVI. ni odstopil istega dne, kot je obelodanil svoj odstop, se pravi 11. februarja – odstopil bo šele 28. februarja, bodo škrlatni princi za pogovore in dogovore imeli na voljo 17 dni že pred začetkom konklava. Kaj bo prevladalo v njihovih zahtevnih premislekih, je seveda vprašanje za milijon evrov. Korak naprej bo, če bodo večinsko prisluhnili sporočilu papeža Ratzingerja v enem zadnjih javnih govorov, v katerem je med grehi (kurijske) duhovščine posebej izpostavil – rivalstvo in hinavščino.
Papeževo opozorilo bi si najbrž lahko k srcu – in pameti – vzeli tudi slovenski vodilni kleriki. Afero Uran je za zdaj ob pičlih informacijah, ki so na voljo javnosti o njegovi krivdi in kazni, mogoče pojasniti le z znotrajcerkvenimi boji za moč in strahom pred pričami mariborskega škandala. Vsakršna druga razlaga ima več lukenj: manjkajo (domnevni) potomci, konkretne zahteve po testih, nedvoumna cerkvena obsodba… Razlage, da v Cerkvi z molkom ščitijo integriteto škofa Urana, so najmanj pomanjkljive, če vemo, da je Uran želel dati intervju za versko glasilo, a mu tega niso dovolili… Tudi škof za medije Peter Štumpf bi lahko, na primer, Urana pred intervjujem na katoliškem radiu, v katerem ga je obtožil, da se je za javni molk odločil po svoji volji, najprej povprašal po njegovih argumentih. In jih za ravnotežje dodal k pohvalam o Rodetovi odkritosti… Če bi slovenske škofe vodila bratovska solidarnost, bi v vseh teh mesecih dosegli najmanj to, da bi lahko Uran predstavil svojo resnico. Če bi se kdaj kasneje pokazalo, da ta vendar ni iz enega, Uranovega kosa, bi bil pač ustrezno diskreditiran. Še več pove o stanju duha v slovenski Cerkvi dejstvo, da ljubljanski nadškof Stres, ki je za mariborski škandal vsaj soodgovoren, ni svojega ravnanja še nikoli odkrito pojasnjeval javnosti; intervjujev novinarjem, ki bi mu utegnili postaviti kakšno zares neprijetno vprašanje, namreč ne daje. A resnica po koščkih vendarle kaplja…
Nova rimska metla, ki bo morala najprej izbezati umazanijo izpod rimskih preprog, bo morda le segla tudi pod slovenske. Poročilo vatikanske komisije o Mariboru je navsezadnje končano že lep čas. Tudi v Sloveniji so zato vse oči uprte v Rim. Ker papež lahko, saj je papež, kot bi rekel Marco Politi.
