Podatki iz alarmantnega poročila razkrivajo tisto, kar so nam doslej obupano dopovedovali zlasti aktivisti in humanitarci. Otroci, pravi poročilo, so v večini držav, ki jih je prizadela kriza, njene največje žrtve. Trpijo bolj kot druge ranljive skupine, denimo starejši. Posledice krize pa jih zaznamujejo dolgotrajno in usodno. Kljub temu države podatkov o blaginji otrok v nasprotju s priporočili Unicefa ne zbirajo redno in sistematično. Česar ne vemo, pa ne moremo zahtevati na shodih in pogajanjih…
Glede na to, da je bilo poročilo objavljeno že septembra, v slovenskih medijih pa je odmevalo šele ta teden, bi lahko sklepali, da otroci tudi pri nas niso več »največje bogastvo«, temveč zgolj še »mlinski kamen za vratom«. Kategorija torej, ki troši ustvarjeno in zažira v produktivno tkivo družbe. Zato nas ne sme čuditi, da je vse več tistih, ki v zagotavljanju enakih možnosti otrok pri dostopu do zdravstvenih, vzgojnih, izobraževalnih storitev vidijo zgolj nekakšen čudaški relikt »komunizma«, ne pa element razvojne paradigme in pogoj za delujočo družbo prihodnosti. Nizke, dostopne šolnine za glasbene in baletne šole morajo zato sindikati na pogajanjih z vlado ohraniti že iz načelnih, kulturnih razlogov. Številke in ugotovitve iz poročila so, kot rečeno, hude: pod pragom revščine v bogatih državah živi 76,5 milijona otrok. Med 41 preučevanimi državami je kar 23 takih, kjer se je število revnih otrok od leta 2008 do leta 2012 povečalo; Slovenija je med njimi. Pri nas se je stopnja revščine med otroki resda povečala »le« za 1,8 odstotka, se pravi podobno kot v Veliki Britaniji ali ZDA in manj kot na Hrvaškem ali v Grčiji, kjer so zabeležili 12- oziroma 17-odstotno povečanje. A slaba dva odstotka v številkah še vedno pomenita 7000 novih revnih otrok…
Pomembno je tudi vedeti, da so nekatere razvite države imele ob izbruhu krize večji delež gmotno prikrajšanih otrok kot mi, toda z vrsto socialnih ukrepov so ga kljub krizi učinkovito zmanjšale. Med njimi Poljska, Avstrija, Slovaška… In morda najhuje: po številu mladih, starih od 15 do 24 let, ki ne hodijo v šolo, se ne usposabljajo za poklic in niso zaposleni, se je Slovenija uvrstila v spodnjo tretjino. Takšnih mladostnikov je pri nas namreč že desetina. Več kot Slovenija jih premorejo le države, s katerimi se nočemo primerjati: ZDA, Španija, Italija, Grčija, Romunija… Ti mladi so zagotovo največje žrtve krize, saj niso le nezaposleni, temveč v veliki meri tudi nezaposljivi. A o tej tiktakajoči socialni, politični, zdravstveni… bombi smo več govorili v prejšnjem desetletju kot danes, ko smo se temu »odpadku«, ki zelo verjetno sovpada tudi z nepismenim deležem mladih, že privadili. Zdaj se le neznansko čudimo, ko se izve, da je kakšnega mladeniča ali mladenko odneslo v naročje združb, ki ponujajo radikalne rešitve iz brezizhodnosti.
Evropa se seveda dela, da ne vidi, kdo in zakaj vleče za zažigalno vrvico in se na videz nerazumljivo ponuja za »teror-futr«. Na primer: Velika Britanija je ena najbogatejših in za zdaj še socialnih držav. Veliko recesijo je uspešno in hitro prebrodila; vodilni bančniki si le kakšno leto niso izplačali milijonskih nagrad… Podatki Unicefovega poročila razkrivajo, kakšno ceno so za to plačali otroci in mladostniki. Delež gmotno prikrajšanih, ki je bil leta 2008 podoben slovenskemu, se je v štirih letih povečal za sto odstotkov. Kako ta delež odseva v praksi, pa so Britancem te dni »razkrili« kar mladi sami. Komisija, ki jo sestavlja 16 učencev in dijakov iz vse Britanije, starih od 10 do 19 let (Children's Commision on Poverty), je s pomočjo 13 ekspertov, že opravljenih nacionalnih raziskav in poglobljenih intervjujev z učitelji, starši in vrstniki preučila položaj revnih otrok v britanskih državnih šolah. Ugotovitve mladih komisarjev so ogorčile Britance. Na milijone družin komajda zmore stroške šolanja svojih otrok v državnih šolah, so opozorili. Te od staršev zahtevajo, da kupujejo (pre)drage šolske uniforme, otrokom zaračunavajo tudi za gradivo, ki ga zahteva standardni šolski kurikulum. Mnogi revni otroci sploh ne jedo v šoli, ker nimajo denarja za malico, tretjina teh otrok nima dostopa do interneta. Da bi lahko starši plačali naraščajoče stroške, najemajo kredite in varčujejo pri hrani in ogrevanju, računi namreč v povprečju znašajo 800 funtov na leto. Tisti, ki stroškov ne zmorejo, so izpostavljeni zasramovanju in vrstniškemu nasilju. Pa tudi učiteljem, ki jim nočejo ali ne znajo pomagati. »Šole ne razumejo, kaj pomeni živeti v revščini. Namesto da bi revnim otrokom učitelji pomagali, jim življenje še otežujejo,« je Guardianovemu novinarju povedal 19-letni komisar. Kaj pa naši učitelji? Razumejo revne otroke, jim olajšujejo življenje?
Otroška psihiatrinja dr. Anica Mikuš Kos je aprila letos na srečanju ravnateljev opozorila, da je treba novodobno šolsko revščino razpoznavati zelo subtilno, saj danes revni učenci niso ne bosi ne strgani, a so vseeno prikrajšani in zato prizadeti, odrinjeni in označeni… Ravnatelji so jo pozorno poslušali. Ko jih je prosila za njihova opažanja in izkušnje, se kljub več pozivom ni oglasil niti en sam. Česar ne vidiš, tega ni. Dokler ne eksplodira…
