In čeprav velja, da Pahor običajno ne ve prav dobro, kaj govori – tudi v tem primeru, vsaj kar zadeva objektivno stanje, ni bilo nič drugače –, pa je vendarle treba priznati, da so njegove javne izjave, njegove retorične kvazibravure, vselej skrbno izbrane in medsebojno usklajene. Predsednik drži kontinuiteto, zato letošnja napoved v osnovi ni pomembna na sebi; pri njej ne šteje, ali je točna; ne gre za to, ali ustreza prihodnjim dejstvom; ta napoved začetka konca krize je v prvi vrsti odgovor neki drugi njegovi diagnozi, diagnozi, ki jo je še kot premier podal v novoletni poslanici ob koncu leta 2010: »Gospodarske krize še ni konec, to še ni niti začetek njenega konca, toda to je zagotovo konec njenega začetka.« Za predsednika republike so stvari očitno jasne – če smo se v treh letih premaknili od konca začetka do začetka konca krize, potem ne more biti dvoma, da situacija, pa čeprav zlagoma, vendarle napreduje.
A v tem optimističnem pogledu se vendarle skriva precejšnja težava. Pogoj možnosti tovrstnega lagodnega in neposrednega optimizma v času krize, optimizma, kot ga razglaša predsednik Pahor, namreč ni nič drugega kot redukcija krize na njeno najbolj elementarno, najbolj računovodsko in najbolj zgrešeno različico – na krizo, ki je opredeljena v lokalno-ekonomistični perspektivi, torej na krizo, ki je v ožjem smislu definirana kot stanje negativne rasti BDP, v širšem smislu pa kot stanje, ki se konča šele takrat, ko dosežemo točko produktivnosti, na kateri smo bili v trenutku pred njenim izbruhom. Torej, zgolj če krizo reduciramo na problem plusa in minusa, smo danes, ko krizni minus postaja vse manjši in se počasi približuje plusu, lahko optimistični.
Dejstvo je, da ta elementarni koncept krize v zadnjih letih nikakor ni imel nedolžne vloge: vse od uradnega začetka krize je namreč tovrstna »kriza«, kriza kot označevalec, delovala kot instrument oblasti in kot argument nujnosti takšnih in drugačnih rezov. Sodobne oblastne strukture so se začetka krize pravzaprav morale razveseliti, pa naj so se po uradni dolžnosti držale še tako kislo: v roke so namreč končno dobile jasen argument za logiko zategovanja pasov, za operacijo, ki je bila na delu že dolgo pred tem in ki v svojem bistvu – če imamo le kanček spomina – nikakor ni tako postkrizna, kot se zdi. Kar se je zgodilo pred uradnim začetkom krize, je obstajalo že pred krizo – in le zato smo se vsi tako zlahka naučili tiste pesmice, ki je po krizi postala tudi uradna himna našega časa: ker je kriza, moramo varčevati.
Kriza je torej nastopila kot instrument določenega oblastnega mehanizma, čeprav po skorajda splošnem konsenzu sama ni drugega kot njegov lastni proizvod. A morda bolj temeljni izum postkriznega časa je izum same »krize« kot avtonomne figure: krize, ki je začela delovati kot nadomestek družbene situacije. Ne zanima nas več, kako je z družbo, zanima nas, kako je s krizo.
V tem pogledu se neoliberalni izum »krize« kot argumenta, da je nujno modificirati obstoječo družbeno ureditev, pokaže v dvoji luči. Na eni strani je res, da nadomestitev pojma družbe s pojmom krize s horizonta umakne vse tiste sfere, ki ne prinašajo takojšnjih rezultatov in ki nikoli ne bodo postale predmet »protikriznih ukrepov«. Nekatere stvari v družbi so krizne in se jim velja posvečati, druge to niso in morajo čakati na boljše čase. In v tem smislu ta nadomestitev ni drugega kot še en izraz poenostavljenega koncepta krize, po katerem šteje le sprotno preoblikovanje minusa v plus, pri čemer iz igre izpade vse tisto, kar se v svojih rezultatih izmika preprostemu računovodstvu (recimo kultura in znanost, pa tudi srednje- in dolgoročno vlaganje v šport).
A na drugi strani je nadomestitev abstraktne družbene situacije s »krizo«, torej dejstvo, da bolj kot o stvari sami govorimo o njeni krizi, odprlo polje, v katerem besedo dobivajo tudi radikalno drugačni pogledi: tisti, ki krize ne razumejo kot zgolj cikličnega pojava znotraj kapitalizma, temveč kot krizo samega kapitalističnega sistema, kot krizo, ki signalizira nujnost bistvenih modifikacij obstoječe družbene ureditve – torej tisti, ki pristajajo na diagnozo, da kriza vsekakor obstaja, a se odrekajo pravljicam o lahkem izhodu iz nje, o izhodu, do katerega bo prišlo v trenutku, ko bomo, denimo, prešli v pozitivno gospodarsko rast in postali zmagovalci v tekmi s tistim, ki tega še vedno ni sposoben.
In zanimivo, prav isti predsednik Pahor, ki v novoletni poslanici govori o tem, da se nam v naslednjem letu skoraj zanesljivo obeta začetek konca krize, je med izhodiščnimi vprašanji, ki jih je na svoji prvi konferenci »Slovenija 2030« zastavil bolj ali manj modrim uglednim gostom, dal zapisati tudi naslednjo dilemo: »Je sedanja globalna in globoka kriza zgolj ciklična ali najavlja nekatere paradigmatične spremembe evropskega in svetovnega razvoja v prvi polovici 21. stoletja?«
In čeprav ni mogoče reči, ali je Pahor tu želel odpreti prostor tudi antikapitalistom ali pa je zgolj želel podpreti nujne strukturne spremembe, je vsekakor jasno vsaj eno: krize nikakor ni mogoče z gotovostjo reducirati na ciklični pojav, ki ima jasno opredeljiv začetek in konec – in ji zatorej tudi ni mogoče pripisati ne konca začetka ne začetka konca.
Pa vendar, če bi v Pahorjevem populističnem univerzumu še lahko razumeli neusklajenost med novoletno poslanico, namenjeno ljudstvu, in vprašanjem, ki jih naslavlja intelektualni eliti, pa bi populist, kot je, vendarle moral biti dovzeten za osnovno spoznanje, ki ga je širokim ljudskim množicam prinesla kriza: za spoznanje, da nikakor ni samoumevno, pa naj gre za krizne ali nekrizne razmere, da imajo nekateri preveč in nekateri premalo. Prebivalec Slovenije, ki se preživlja z minimalnimi dohodki, bo le stežka vesel skorajšnjega začetka konca krize. In ne gre le za to, da bo njegov dohodek takrat (vsaj nominalno) identičen kot zdaj. V tistem trenutku, ko bo razglašen dejanski konec krize, bo zanj namreč tudi konec priložnosti, da bi problematičnost svoje situacije postavil kot politično vprašanje. Takrat bo spet čas za splošno zadovoljstvo.
