Podobnega pisanja je pri nas precej, čeprav na srečo ne na tako primitivni ravni pisunstva. Večina ga je popolnoma koristnega, saj drugače kot z ozaveščanjem javnosti ne bomo izboljšali našega družbenega in ekonomskega sistema. Tudi sam sem se imel priložnost podučiti o neoliberalizmu, pa sem to menda že mnogo let. Vendar je tudi primitivno pisunstvo včasih koristno za nekaj malega analize. Predvsem ker vemo, da so pisuni običajno le instrument drugih.
Stanje naše družbe je žalostno. Polno antagonizma in razdvojenosti. Konsenza nismo sposobni doseči o ničemer. Zato smo pri spopadu s krizo tako neuspešni. Takšne razmere so milje za hujskače. Za doktrino šoka, če parafraziram Naomi Klein. Mobilizirajo čustva ljudi za dosego svojih ciljev. Spomnimo se samo mitingaštva v Jugoslaviji, ko je Slovenija sklenila iti svojo pot. Najpogosteje uporabljen način hujskaštva je iskanje sovražnika. No, neoliberalci so priročen sovražnik.
Spopasti se z neoliberalizmom pri nas ni enostavno. Za ponazoritev naj tu navedem izsek iz svoje kolumne: »V Sloveniji se z uničevalnim pohodom neoliberalizma soočamo že dolgo. V začetni tranzicijski depresiji je neoliberalizem izkoristil takratno stanje šoka za bogatenje posameznikov. Dobili smo vojne dobičkarje in certifikatske barone. V tej prvi fazi nekateri niso imeli sramu niti pred privatizacijo nepremičnin univerze. Kasneje so se neoliberalci tudi formalno stanovsko organizirali. Kučanov Forum 21, na primer, je postal združenje neoliberalcev leve provenience. Cerkveni Zvonovi so bili stičišče neoliberalcev desne provenience. Vsi so spretno kopičili premoženje, ki se je bodisi lastninilo bodisi privatiziralo. Pretkanost tega neoliberalnega načrta se kaže tudi v njegovi spretni javni travestiji, saj se je vse to zgodilo pod zastavo gradualizma.«
Tak zapis je, čeprav provokativen, resničen. Težava z neoliberalizmom kot družbenim sovražnikom pri nas namreč nastane takrat, ko tisto, kar literatura navaja kot pojavne oblike neoliberalizma, začnemo iskati pri nas. V tržno gospodarstvo smo prišli iz sistema, ki je ekonomsko kolapsiral in tako povzročal socialno bedo za množice, ne pa za politične elite. Te elite so se kasneje prelevile v ekonomske elite. Le zakaj toliko nelagodja ob vprašanju stricev iz ozadja? Ljudje, ki so še do 1990 slišali na tovariše, bili pravi socialisti, izobraženi v duhu marksizma ter bratstva in enotnosti, so hitro prevzeli vzorce obnašanja ne le današnjih neoliberalnih kapitalističnih elit, temveč ameriških roparskih baronov iz začetka 20. stoletja.
Koliko slovenskih neoliberalcev je med tajkuni? Koliko neoliberalcev je vodilo slovenske banke? Koliko slovenskih neoliberalcev je aktivno podpiralo oblikovanje danes bankrotiranih stebrov nacionalnega interesa? Koliko neoliberalcev je postalo premožnih v procesu lastninjenja? Koliko jih je ob prvi dobri ponudbi to lastnino hitro prodalo? Tako kot naši pisuni, recimo, v primeru časopisne hiše Delo. Če pogledate citat iz moje kolumne, je očitno, da veliko. Vendar očitno nimajo »pravih« imen.
Ko se opozarja pred neoliberalizmom pri nas je logična nedoslednost včasih že prav groteskna. Strukturne reforme se označujejo za neoliberalne. Če se pri nas vodi neoliberalna politika, zakaj nas mednarodne institucije opozarjajo, da nismo naredili reform. Leta 2007 je Slovenija triumfirala, ko je imela rekordno gospodarsko rast in kot prva nova članica EU prevzela evro. A nismo še takrat govorili, da je ta uspeh rezultat gradualizma? Spomnimo se diskusij o slovenski razvojni zgodbi o uspehu. Kdo je sploh dvomil, da je tako, ker so se naši ekonomisti na začetku leta uprli stabilizacijskemu programu (šok terapiji), ki ga je po svetu ponujal Jeffrey Sachs? Ni bila to velika zmaga gradualizma? Na kateri točki se pri nas konča uspeh gradualizma in začne neuspeh neoliberalizma? S krizo? Zakaj je pa potem do krize sploh prišlo?
Razumem stisko ljudi, ki so bili privilegirani v sistemu, ki danes razpada. Dobro so se okoristili v procesu lastninjenja, nato pa to nadaljevali prek državnih podjetij. Odnosa do lastnine niso imeli nikakršnega. Olastninjeno so hitro prodali. Niso sposobni biti odgovorni lastniki, ki bi danes prezadolžena podjetja kapitalsko okrepili. Za nakopičen denar jih je sram. V socializmu so desetletja ponavljali komunistične parole o delu kot najvišji vrednoti, potem pa so sami prišli do premoženja brez dela.
Vplivu nad družbenim dogajanjem se nočejo odreči. Najraje to počnejo, seveda, z davkoplačevalskim denarjem. Zato jih je danes strah, da utegnejo ljudje spoznati, kakšno finančno opustošenje je pustil ekonomski režim, ki smo ga zgradili v tranziciji. Če bodo to spoznali, ne bo več nasprotovanja umiku države iz gospodarstva. Da tega ljudje ne bi spoznali, je potrebna diverzija, ideološki sovražnik. Neoliberalizem je očitna izbira. Da pa se ne bi ljudje začeli spraševati, ali niso ravno nasprotniki liberalizma (brez neo-) udejanjili pojavne oblike neoliberalizma pri nas, je neoliberalizem treba povezati s konkretnimi imeni, saj mora sovražnik imeti konkreten obraz. To pa je vloga pisunov.
