Še pred dvema tednoma sem vlado, ki me ne zastopa, skorajda zagovarjal. Recimo, z uvedbo davka na nepremičnine se je namenila povleči potezo, ki je sicer povsem logična, a ima v okvirih naše nacionalne psihologije status revolucionarnega dogodka. Naprej, dvig DDV sam po sebi sicer ni bil ravno domiseln ukrep (kot vemo, je bil prikrita opcija že za prejšnjo vlado), a ob soočenju s populistično medijsko histerijo, ki se mu je zoperstavila, je bil videti politično subverziven. In nazadnje: čeprav je jasno, da je ideja fiskalnega pravila že sama po sebi prav toliko nesmiselna, kolikor je nevarna, sem argumentacijo Alenke Bratušek o nujnosti prestavitve na leto 2017 razumel kot možnost njegove prihodnje relativizacije, oslabitve in morda celo dejanske razveljavitve. Z vnosom kančka računovodske kompleksnosti v sveto preproščino gospodinjske logike je zlato pravilo na lastnem terenu začelo izgubljati svoj sijaj in dobivati realne obrise: zlato pravilo ni religiozni nadomestek odrekanja, ni nagrada za strogo varčevanje, temveč je zgolj drugo ime tega varčevanja. In dejansko, ker je to poanta, ki jo je mnogim težko vbiti v glavo, je bil katastrofični scenarij o 30-odstotnih rezih v tistem hipu inteligentna politična poteza.
Torej, videti je bilo, da nova vlada kljub pričakovanemu pragmatizmu kaže nepričakovano politično ambicijo, da torej, preprosto rečeno, hoče biti vlada. A celoten zastavek, ki že sam po sebi ni bil prav spektakularen in obetaven, se je pred nekaj dnevi bliskovito deformiral. In seveda, koalicija v tem preobratu ni pokazala samo abstraktne »istosti«, temveč je nastopila kot polnokrvni naslednik vseh nedesnih vlad in strank. Kar pomeni: tudi ta vlada ni toliko brez idej, kolikor je politično nespretna. Tudi ta vlada je kupila zgodbo o nujnosti bruseljskih idej in tudi ta vlada je postala – beh, že sam izraz je zlajnan – talec Janeza Janše.
Najvišji predstavniki te vlade tega seveda ne bodo nikoli priznali. Na to, da bi pokazali prst na Janšo, tako in tako sploh ne pomislijo (so mu že obljubili, da bodo korektni, kajne?), ko pa govorijo o izsiljevanju, beh, »Bruslja«, tistega abstraktnega označevalca, za katerim se skriva Janševa sofisticirana evropska kopija, se v zadregi zapletajo v smešne izjave o borbi za ugled in verodostojnost Slovenije v mednarodni skupnosti. Ampak ne, priznali ne bodo ne enega ne drugega izsiljevanja. Odločili so se sami, še pred odhodom v Bruselj, torej po lastni presoji in povsem avtonomno. Pred odhodom v Bruselj, torej avtonomno – ker »Bruselj«, kot naj verjamemo, ne zna uporabljati telefona in elektronske pošte, ker se utelesi samo v času sestankov in sej, v preostalem času pa ga ni nikjer.
Je že res, da s takšnim amaterskim pretvarjanjem do konca žalijo našo inteligenco, a vendarle se tega, kar so storili, vsaj formalno sramujejo – in se zato zatekajo v amaterski, pa vendarle »diplomatski« jezik. A obstaja še druga, iskrena pozicija, obstaja še drugi glas, glas, ki stvari pove naravnost, glas državne sekretarke, zadolžene za vzpostavitev dialoga s civilno družbo in koordinacijo državljanskih pobud. Obstajajo tviti Tamare Vonta.
Tamara Vonta, tako piše, bi še pred poldrugim letom postavljala ista vprašanja, a zdaj ve, da je »to« politika. Tistim, ki se pritožujejo, razloži, da bi bil resnični konec nič spremeniti, nič krčiti, ne poseči v pravice, kimati sindikatom in ugajati ljudem. »Malo analize, ne le populize,« nas trezno poduči. A Tamara Vonta, kot rečeno, pove še kaj drugega. Žal smo v položaju, ko se Bruslju ne moremo zameriti, prostodušno prizna, prav tako pa je povsem nedvoumna, ko pravi, da vemo, kdo je začel igro, kdo je proizvedel začaran krog, iz katerega ni bilo drugega izhoda. Bruselj in Janša, krivce imamo, a s tem se moramo pač sprijazniti.
V redu, hvala za dialog, ampak to za nas ni nič novega. Vse to že vemo, ta vednost nam že davno gleda iz ušes. Pa vi, ste to vedeli? Bruselj in Janša sta obstajala že pred enim tednom in morali bi vedeti, da si ne prvi ne drugi ne bosta premislila, če sta si nekaj zamislila – pa vendar je premierka še pred kratkim avtoritativno razglašala, da je letnica 2015 recept za katastrofo, na katero ni mogoče pristati. Ob takšnih deklaracijah sta pač na voljo samo dve legitimni možnosti: bodisi veš, da to lahko govoriš, ker veš, da je »Bruselj« že na tvoji strani, bodisi to govoriš zato, ker veš, da od tega ne boš odstopil.
A seveda, zgodilo se ni nič od tega. Vlada se sicer lahko tolaži z iluzijo, da je ravnala premeteno in bo prav s tem dosegla tisto, za kar si je prizadevala. Oblikovala bo izvedbeni zakon, ki bo leto 2015 pretvoril v pravljico, in vse bo lepo. Slovenija ne bo le ostala, morda bo celo postala socialna država in nič hudega se nam ne bo zgodilo. A kot vemo, obstaja manjši problem: tudi ta izvedbeni zakon zahteva dvotretjinsko večino. In če izvedbeni zakon ne bo tako »ok«, kot nas tolaži Tamara Vonta, temveč bo slabši ali ga celo ne bo, bo leto 2015 vse kaj drugega kot zlato.
Beh, spet so nasedli, beh, spet so se vdali izsiljevanju, tako kot se je Pahorjeva koalicija vdala izsiljevanju ob vstopu Hrvaške v Nato in sprejela zgoljufani zaključni račun. A če so takrat svojo nenačelno predajo obsojali za nazaj in Janši šele nekaj kasneje začeli očitati, da jih je izsiljeval, to zdaj počnejo hkrati, ob istem času. Zato je reči beh premalo. Ta neokusnost pa je še toliko hujša, ker nam (»levičarjem«) za uteho prodajajo prepoved referendumov o človekovih pravicah. Pa da vas vidimo! Kje je torej novi zakon o oploditvi z biomedicinsko pomočjo? Kakšen družinski zakonik boste sprejeli? Boste iz predala vzeli že izdelano verzijo s porokami in posvojitvami ali »nujni« kompromis? In če bo šlo za kompromis, s kom ga boste sprejeli? Boste rekli, da je družba, ki mora pristati na nujnost varčevanja, nepripravljena na takšne radikalne spremembe? Boste vsaj tukaj izkoristili svojo oblast? Vsaj eno je jasno. Na »Bruselj« se v tem primeru pač ne bo mogoče izgovarjati.
