Stvari seveda ne bi bile tako enostavne, če bi Pahor zastavil kakšno manj pesniško in bolj konkretno temo, na primer »vodovod za Rome« ali »rešitev problema izbrisanih«, za katera je do grla soodgovoren, in bi s strokovnim gremijem vzpostavil resno platformo, ki bi korak za korakom spodbujala rešitve. A kaj, ko bi ga potem lahko sodili po rezultatu... Tako pa na dvoru gotovo že snuje nove posvete.
A tisto, kar je meni v tej zgodbi zanimivo, je, kako so mnogi modreci na tem sestanku neopazno prestavljali pozornost z družbenih vprašanj v območje osebnega ali kolektivno psihološkega. Ta premik k individualni ali »nacionalno-bitnostni« kvazi psihologiji, to razkladanje, kakšni da smo, je namreč v resnici premik k morali, k moralizatorskemu govoru, ki nas kot posameznike in kot kolektiv interpelira kot krive, kot zasebno, intimno odgovorne za stanje. To pa je nekaj, na kar absolutno ne bi smeli pristati, ker je le megla za prikrivanje pravih razlogov, ki pa so politično-ekonomske narave.
Država in njeno upravljanje sta namreč po definiciji nad-osebna, gre za sistem, ki daje okvire (politične, gospodarske, socialne, kulturne), znotraj katerih živimo državljani, zelo različni državljani, od poštenih do nepoštenih, od grdih do lepih, od starih do mladih. Državljani, ki smo po inteligenci, poštenosti in lepoti popolnoma običajen presek vsake malo večje človeške skupnosti, od afriškega plemena do norveške družbe. Ni bolj neumnih ali bolj agresivnih skupnosti, so pa boljši in slabši sistemi, ki spodbujajo to ali ono komponento; reči, da je neka skupnost bolj zavistna od druge, je neumnost prve vrste, saj je že (samo)percepcija zavisti stvar posameznika, specifičnih kulturnih pogledov in tipa organiziranosti družbe, od sistema in njegovega delovanja. Če ne bi bilo tako, bi lahko razglasili, da je bil najbolj zavisten sužnjelastniški red. Slovenija je demokratična republika, za ta tip smo se namreč plebiscitarno odločili, takšno bi moralo biti tudi njeno delovanje. Vendar to ni tako, sistem je bil deloma, s pravnim redom, že zastavljen slabo, predvsem pa je v dvajsetih letih izredno slabo deloval. In to je povzročilo strahotne družbene anomalije, najprej bogatenje peščice in nato, kot posledico, siromašenje večine.
Čeprav smo vsi nagnjeni k posploševanjem, ki nam včasih sploh omogočajo razmisleke, se je treba od posplošitev tipa »Slovenci so zavistni« ograditi. Kajti kdo so zavistneži, kaj je generacija? So odpuščeni delavec, diplomant brez službe ali zgarana medicinska sestra sokrivi za zakonodajo o privatizaciji, ki jo je sprejela peščica njihovih vrstnikov v parlamentu, in s katero je obogatela peščica njihovih vrstnikov zunaj ali znotraj njega? So zavistni, če od države zahtevajo delo in od direktorja, ki se koplje v obilju, plačo za preživetje? Morda bi lahko rekli, da so sokrivi posredno, ker so volili napačne stranke, a volili so stranke, ki so jim verjeli na besedo, potem, ko obljube niso bile uresničene, pa niso imeli več možnosti njihovega odpoklica. Na vsakih novih volitvah so se enako osmolili – dokler iz obupa niso več šli na volišče. In tu smo zdaj, volilna abstinenca narašča, ker ljudje ne zaupajo več in ker vsak dan slabše živijo.
Smo torej res postali narod zavistnežev, kot trdi gospa Selšek? Kot predstavnica višjega sloja gotovo ima te izkušnje, večina prebivalcev jih nima, ker jim žal nihče nima česa zavidati. Zunaj osebnih izkušenj pa je govorjenje o zavistnosti Slovencev le manipulacija tistih, ki imajo (pre)več in bi radi upravičene socialne zahteve večine zvedli na moralni greh zavisti. Kaj naj bi bila ta zavist? Opozarjanje na absurdno kopičenje bogastva s špekulacijami in izrabami sistemskih in nesistemskih možnosti in lukenj? Bes ob zlorabah, korupciji in sistemu, ki vse bolj jemlje tistim, ki nimajo, da bi rešil one, ki imajo? To ni nikakršna zavist, to je razredni boj vse bolj razlaščenih, če se izrazim marksistično, to ni egoistični boj za lastno korist, ampak boj za res-publiko, za javno stvar, če se izrazim starorimsko, za boljšo, bolj pravično družbo; nezaupanje v vladajoče politične in ekonomske strukture ni zavist, ampak je državljanska vrlina, če povzamem ideje francoske republikanske zavesti. Brez te vrline, ki edina kroti oblast in kapital, družbo čaka propad.
In to je tisto, česar tudi vladajoči nočejo razumeti: dejstvo, da so bili izvoljeni ali imenovani od izvoljenih, pomeni, da zanje veljajo strožja pravila, da jih moramo nujno nadzirati. Če bi bili zgolj povprečni ali celo manj kot to, potem praviloma ne bi smeli biti na listah, saj so volitve v principu priložnost, da izberemo najboljše, tiste z več znanja in bolj razvitim občutkom za demokratično in pravično. Če so kandidirali, so sebe ocenili kot take, kot primerne za te velike odgovornosti; volilci so jim verjeli. Naj jih torej »razumemo«, če se pokaže, da so celo manj pošteni od povprečja? Ne, ne in ne. Kdor se je odločil za politiko, ni dobil le vrste privilegijev, ampak vrsto velikih odgovornosti do dveh milijonov ljudi. Če te odgovornosti ne razume ali ne jemlje resno, naj odločevalska mesta zasedejo drugi.
