In tako je nanj odgovorila tudi vlada, kleno »varčevalno«: ne, ne potrebujemo jih, ker so časi pač težki. Če vas mika, da bi v tem vladnem odgovoru vendarle prepoznali kanček racionalnosti, morate odločno nikalno odgovoriti tudi na naslednje vprašanje: ali potrebujemo dve operi, sedemnajst profesionalnih orkestrov in zborov, nešteto amaterskih glasbenih skupin, profesionalnih in neprofesionalnih bandov, 83 glasbenih in plesnih šol, ki jih letno obiskuje več kot petindvajset tisoč otrok, trinajst profesionalnih gledališč in množico neprofesionalnih, nekaj deset galerij in muzejev, k temu pa je treba prišteti še vse osnovne in srednje šole z umetniško vzgojo in neštete krožke? Ali potrebujemo dvorane, kulturne domove in prizorišča na prostem, ki jih letno obišče na stotisoče ljudi po vsej državi? Ali vsa ta množica kulturnikov skrbi za to, da lahko mi dobimo svoj košček napeva? Ali nas razveseljuje, uči, nam ponuja vsaj košček sprostitve in smisla v vsej tej podivjanosti?
Ne? Prav. Sledimo torej tej logiki dosledno. Potem je treba pač zapreti umetniške akademije pa tudi vse pedagoške oddelke na drugih fakultetah, ki zagotavljajo kader za ves ta kulturni pogon. In ta pogon je treba tudi ustaviti, ljudi pa zmetati na cesto. In ker so stadioni prazni, je treba zapreti fakulteto za šport. Ker so tudi znanosti vzeli denar, je treba zapreti vse raziskovalne inštitute. Ker za visokošolsko izobražene mlade ljudi tako in tako ni delovnih mest, je treba zapreti univerze. Ker je ljudstvo nemirno in neubogljivo, pa je treba v prvi vrsti zapreti njega. Potem se bo vse uredilo.
To je, na kratko, logika te vlade. Zato bodo Akademija za glasbo, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje in Akademija za gledališče, radio, film in televizijo danes protestno za tri ure ustavile delo. Tri akademije, ki že desetletja delajo v neznosnih razmerah, četudi jim je že sto vlad obljubilo nove prostore, ki zaradi svoje specifike ne morejo zaslužiti z izrednimi študenti in ki delajo s študenti v veliki meri individualno, ne ex cathedra, so na robu bankrota. Zato danes izražajo svoj protest. Jutri se jim bodo s podobnim uporom pridružile še vse javne univerze. Kajti vsi so v istem čolnu, v čolnu, ki so mu noro nesorazmerno prisekali vesla: univerzam je bilo odvzetih 16, kulturi 17, raziskovanju pa kar 19 odstotkov. Zakaj prav sektorju, ki je nujni pogoj razvoja, je zgolj retorično vprašanje.
Nadministra Žige Turka ti protesti gotovo ne bodo vznemirili, on pač ne poseda na koncertih, on snuje svoj maocetungovski veliki skok naprej, snuje kulturno revolucijo, po kateri bo država končno po meri vladarjev. Grobar kulture in šolstva sicer noče biti, tako je rekel, a terminator, to je pa že veliko bolj privlačno, fantki obožujejo Ramba, kajne?
Muze torej vse bolj molčijo, in ko muze obmolknejo, je vojna, tako so rekli Rimljani. Smo torej v vojni? Upam, da ne. Državljani so se očitno odločili uporabiti vsa nenasilna sredstva, da se spet vzpostavi družba, v kateri bosta znanje in umetnost integralni del našega obstoja. Ljudje se umetnosti niso odrekli niti v obleganih mestih, v lakoti in vojni, v popolnem pomanjkanju. Da bi nehali peti, slikati in igrati zdaj, medtem ko se oblastniki vozijo v blindiranih kočijah, pa je že malce preneumno.
