Popolno nasprotje demokracije je totalitaren politični sistem. Kateri koli – fašističen, nacističen ali komunističen. Avtor pojma totalitarizem naj bi bil G. Amendolla, ki je leta 1923 nelegalne pritiske fašistov v italijanskem parlamentu imenoval sistema totalitario – totalitarni sistem. Dve leti pozneje je začel pridevnik totalitaren uporabljati B. Mussolini, in sicer v navidezno pozitivnem vrednotnem pomenu, pač skladno s takrat razvijajočo se fašistično doktrino, ki je v vseobsežni, totalni državi videla višji cilj in ideal italijanskega ljudstva. Princip totalitarne države in oblasti je takrat in kasneje navdihnil še več drugih »velikih voditeljev«, tako v Evropi kot na drugih celinah. Ta princip bo žal tudi v prihodnje vedno znova prebujal politična hrepenenja pri tako ali drugače emocionalno in intelektualno nezrelih, nedoraslih, včasih pa tudi motenih osebnostih.
Predstopnja totalitarizma je avtoritarnost, predstopnja tega pa avtokratičnost. Avtokracija kot »vladavina enega« se prevesi v avtoritarnost takrat, ko se samovlada še izrazito stopnjuje v smeri samovolje vladarja. Med avtokracijo in avtoritarnostjo ni zelo velike razlike, pač pa je bistvena razlika med njima in totalitarnim sistemom. Slednji namreč teži k temu, da se (avtoritarna) oblast »velikega vodje« in njegovih pomočnikov razširi prav v vse pore družbe, torej ne le na politično sfero, pač pa tudi na področja ekonomije, znanosti, umetnosti, športa, v sfero družine, v šole, v cerkve itd. Totalitarizem se lahko v družbeni stvarnosti širše uveljavi šele takrat, kadar razvitost družbe kaj takega sploh omogoča. Do prvih velikih totalitarnih sistemov je lahko prišlo šele v 20. stoletju, ko je razvoj tehnologije omogočil avtoritarni politiki, da je začela svojo ideologijo in moč, ki sta jo podpirala policija in vojska, učinkovito in bliskovito širiti po celotnem državnem ozemlju, med vse sloje prebivalstva in v vse celice družbenega življenja.
Totalitarizem je človeku vedno blizu. Je njegova skušnjava, in sicer ena najnevarnejših. Totalitarne težnje so nekakšen temeljni preizkus človekove zrelosti. Ali nas zapeljejo v negativna ravnanja ali pa jih uspemo preseči, prerasti in jih nekoč za vedno pustiti za seboj.
Beseda totalitarizem izvira iz latinskih besed totus – ves, cel; totum – celota. Seveda s celoto ni nič narobe. Če npr. na svet gledamo celostno (holistično) je to zelo dobro. Če se želimo razvijati celostno, potem je to spet zelo dobro. »Vsi za enega, eden za vse.« Vsaka posamičnost in partikularnost je povezana v celoto in vsaka celota vsebuje partikularnosti in posamičnosti. Če torej težimo k celo(vitos)ti, popolnosti…, s tem ni še nič narobe. Če je npr. nekdo perfekcionist in želi neko delo opraviti popolno, ga upravičeno hvalimo. Vprašanje je torej, kje se pozitivna totalnost prevesi v negativno? Odgovor je v bistvu enostaven. Totalitarni postanemo in smo vedno, kadar popolnost po svoji predstavi vsiljujemo drugim. In čeprav pojem totalitarnost praviloma povezujemo s politiko in državno oblastjo, je totalitarnost prisotna v vsaki naši misli in ravnanju, s katerimi želimo ljudi okoli sebe popolnoma (totalno) podrediti svojim predstavam in željam. Seveda gre tu največkrat le za »majhne količine«, tj. zgolj za nekakšne zametke totalitarnosti. Toda iz malega raste veliko.
Zametek avtoritarnega in totalitarnega mišljenja in ravnanja je, ko npr. starši otroka po svojih predstavah in proti njegovi volji izrazito prisiljujejo v športne ali intelektualne aktivnosti, s katerimi naj bi se po njihovih zamislih otrok uveljavil in postal uspešen (s tem seveda starši zdravijo svoje komplekse ali frustracije na otroku). Zametek totalitarnega mišljenja in ravnanja je, ko npr. učitelj od učencev zahteva, da morajo misliti tako kot on, ali ko nadrejeni od delavcev zahteva, da ga brezpogojno ubogajo, mu pritrjujejo ali ga poveličujejo. Zametek totalitarnega mišljenja je, ko je politik prepričan o svoji nezmotljivosti in veličini. Skratka, za zametek totalitarnega mišljenja in ravnanja gre, ko želimo druge celovito (totalno) prenoviti, preoblikovati ali preusmeriti zgolj po svojih predstavah, pri čemer smo v ta namen pripravljeni uporabiti tudi grožnjo ali silo.
Slovenci imamo zgodovinsko izkušnjo kar s tremi totalitarizmi (fašizem, nacizem in komunizem), zato po eni strani vemo o njem več kot nekateri drugi narodi, po drugi strani pa imamo s svojim odnosom do njega tudi več težav. Ta hip je naša glavna težava ta, da se je precejšnja količina totalitarizma že zdavnaj močno zalezla v mišljenje nekaterih politikov in javnih aktivistov, tudi nekaterih tistih, ki javno najbolj vneto zatrjujejo nasprotno in se zmotno ali lažno predstavljajo kot borci proti komunizmu, »levemu fašizmu« ali kakem drugem -izmu. Takšnim ljudem v tem pogledu ne smemo dajati niti izrecne niti neme podpore. Vsem skupaj in sebi samim moramo vsak dan dopovedovati, da je sleherni totalitarizem ubijalec svobode, pravičnosti in človečnosti, hkrati pa je največji generator strahu. Demokracija pa ugasne tisti hip, ko umrejo navedene tri vrednote ter se v družbi zakorenini strah pred oblastjo. Slovenci smo glede tega v prelomnem obdobju. Ali se bomo končno le uspeli rešiti svojih manjših (pritlehnih) in večjih (grozečih) totalitarizmov ter postopno ustvariti pravo demokratično okolje, ali pa bomo potonili v mlakuži svojih majhnih megalomanij, ki v svoji patološkosti še nikoli niso ponujale tako grotesknega videza, kot ga ponujajo danes.
