Da izvolitev ni brez senc, je namreč jasno od trenutka, ko je bil Bergoglio izvoljen. Ena izmed senc je dolga in zastavlja naslednje vprašanje: kakšno sporočilo so svetovnemu občestvu poslali kardinali, ki so izbirali papeža prav iz vrst argentinske cerkve, ki je v času vojaške diktature od leta 1976 do 1983 igrala skrajno umazano vlogo, ki je hunto podpirala, ker je ta podpirala Cerkev? Je izvolitev Bergoglia lek za njene grehe ali odpustek? Drugo vprašanje je vprašanje Bergoglieve osebne vloge v dogajanjih tistega časa, saj nikakor ni bil del tistih duhovnikov, ki so nasilje hunte zavračali. Kaj se bo zgodilo, če mu na kakšnem sodnem procesu dokažejo sporno ravnanje? Kaj, če se bodo na sojenju, ki se je v Buenos Airesu po naključju začelo 5. marca, tik pred izvolitvijo papeža, v razkrivanju tedanjih dogodkov potrdile trditve Babic Mayskega trga, organizacije, ki se bori za razkritje usode ukradenih otrok v času hunte, po katerih naj bi Frančišek mižal ob ugrabitvah otrok? In po nekaterih trditvah sodeloval pri ugrabitvi dveh duhovnikov?
No, vprašanje je retorično, zgodilo se ne bo nič, seveda ne. Cerkev bo vse demantirala, tako kot je zanikala pedofilijo, dokler ji ni lezla ven že pri kolarju, in zanikal bo tudi papež, v skladu z njegovim pogledom na novinarstvo: »Novinarji včasih tvegajo, da bodo zboleli za koprofilijo in bodo tako spodbujali koprofagijo, kar je greh, ki skuša vse ljudi, to nagnjenje, da se osredotočajo na negativne, namesto na pozitivne vidike.« Lepo, ne? Celotno poklicno skupino ozmerjaš kot potencialne koprofile, ljudi, ki jih spolno vzburjajo iztrebki in ki napeljujejo k koprofagiji – k uživanju iztrebkov, in ta prijazna, milosti polna metafora je en tak pozitivni vidik javnega diskurza, o katerem je govoril? No, presenetljiva pa za vero, kjer pijejo odrešenikovo kri in jedo njegovo telo, ta izjava seveda ni. Še posebej, ker je prišla od dovčerajšnjega mrkega jezuita, danes pa dobrodušnega papeža.
Tudi istospolno usmerjeni ljudje si ob njegovi izvolitvi ne morejo obetati več pravic. Takole je povedal: »Ne bodimo naivni: tu ne gre za preprost politični boj, gre za poskus uničenja Božjega načrta.« Sveta pomagavka, uničenje božjega načrta, ker bi skupina ljudi rada uveljavila enakopravnost pred tuzemnimi zakoni? Ta božji načrt mora biti res hudo kilav, če ga lahko uniči že spremenjeni zakon o dedovanju. In da vas ne bi kot novinarka po Frančiškovo ves čas napeljevala le k papanju kakcev, še dobra novica: Benediktov skrajno obscen pogled na uporabo kondomov, ki jih je dovolil le moškim prostitutom (da ne bi okužili duhovnikov ali kaj? prostitutke pa naj se okužijo, da bodo le na svet spravljale nove vernike?), je Frančišek malo izboljšal z izpuščanjem kategorij, ki si zaslužijo živeti brez aidsa: kondomi »so lahko dovoljeni« za zaščito pred infekcijo. Očitno tudi žensk. Aleluja.
Če je bilo kaj dobrega v Benediktovem odstopu, je bilo sporočilo, da je s tem Cerkev končno priznala svojo tuzemnost, da ni izvzeta iz nobenega naglavnega greha, da je pač le ena velika firma, ki se promovira z lepimi idejami, enako kot Združeni narodi, na primer, a je praksa obojih neskončno daleč od marketinških obljub. In šefi tega podjetja imajo hude težave, tako hude, da med njimi očitno ni najti več niti enega neomadeževanega, tako hude, da jim tudi ljubi bogec ne more pomagati in morajo kdaj tudi odstopiti. Težave imajo tako s podjetjem, polnim korupcije, prerivanj in finančnih škandalov, kot z zlorabami in dvolično moralo, pa tudi z osebno preteklostjo – za Benedikta je jasno, da zaradi višjega dobrega, se pravi ugleda Cerkve, ni onemogočil pedofilov, dokler niso »koprofili« spravili zadeve na dan. To sporočilo Benediktovega odstopa mi je simpatično, zavrnilo je pravljico o papeški nezmotljivosti in postavilo stvari na svoje mesto. Upam, da ga bo »mali Francozek« – Frančišek nadaljeval.
Zadnjič mi je neki kvazi vernik – to so ljudje, ki so za potrebe kariere odkrili boga s spremembo režima in se razglašajo za vernike, čeprav nikoli ne gredo v cerkev, ne opravljajo zakramentov, znajo manj molitvic kot jaz, grehi vseh vrst pa jim niso tuji – rekel, da ne razume, zakaj se ateisti zaganjamo v Cerkev, saj nam ni treba verovati. Ne vem, ali je res preprost ali se le dela, da je tak. Cerkev namreč, kot vsi nosilci drugih moči, politični, kapitalski, vdira v naša telesa, domove in žepe, pa če smo še tako zabarikadirani. In tega že dolgo ni nihče tako dobro pokazal kot avstrijski režiser Ulrich Seidl v filmu Vera. Glavna junakinja je verska fanatičarka, ki se s kipom Marije vrinja v stanovanja in ljudem vsiljuje svoje poglede. Vdre tudi k ostarelemu paru in mu dopoveduje, da živita v grehu, ker je on vdovec, ona pa ločena, in sta torej zapustila svoje partnerje. Njuno upiranje in hkrati nemoč pred njenim fanatizmom, ki rine v tujo intimo, da bi razsojal, je hkrati komično in strašljivo, je slika Cerkve, ki sodi o drugih, o sebi ne: kasneje se namreč izkaže, da je tudi ta prozelitka poročena, z invalidnim muslimanom, ki jo je zapustil, ker ga je nadomestila z Jezusom, dobesedno, v postelji, in ki mu skrije voziček in ga pusti, da se nemočen plazi po hiši samo zato, ker je iz kleti rešil mačka (fritzlovskega otroka?), ki ga je ona tja sadistično zapirala. Kajti Seidlova Marija je tudi Avstrija, z vso tisto katoliško represivno tradicijo, ki jo tako genialno razkrivajo avstrijski pisatelji od Bernhardta do Jelinekove in ki je kulminacijo doživela tako v individualnih zločinih kot množičnih pedofilskih škandalih, ki so avstrijske cerkve skoraj izpraznili. In je tudi Evropa, ki ni opravila z lastnim verskim fundamentalizmom, ki ga očita drugim. V filmu je tudi prizor, ko verniki goreče prosijo boga, naj naredi Avstrijo spet katoliško. Gledalci v graškem kinu so se glasno smejali.
