Tako je na primer tam v Rimu spisal dolgo vrsto vprašanj o preštevilnih temah, tako teoloških kot tistih, ki zadevajo družino, spolno moralo, ločitev, homoseksualnost, kontracepcijo, in jih razposlal širom sveta, da bi ugotovil, kaj o njih mislijo verniki, preden bodo o tem razpravljali škofi na oktobrski sinodi v Rimu.
A kler, tudi naš, je takoj zaslutil nevarnost: demokratično vprašati vernike, jim ob nedeljski maši potisniti vprašalnik v roke morda ne bi bilo preveč pametno. Ne v času, ko verniki s stisnjenimi zobmi goltajo blato, v katero jih je potunkala Cerkev s finančnimi in spolnimi škandali, ne v času, ko je v razvitem svetu pol zakonskih parov ločenih in ko res samo še moteni verski fanatiki verjamejo, da je žensko telo po božjem nalogu reprodukcijski stroj.
Ne, tukaj bi se lahko zgodilo kaj neprijetnega, lahko bi se pokazalo, da 99,9 odstotka vernikov (spolno aktivnih, ne tistih mamk v praznih cerkvah) uporablja eno od kontracepcij, da je velik del vernikov ravno tako ločen in da – bohnasobvaruj – celo istospolnih ne bi zdravili s španskimi škornji. Lahko bi se skratka pokazalo, da verniki od matere Cerkve pričakujejo, da bo iz srednjega veka vstopila vsaj v 19. stoletje, če ji je že 21. nedoumljivo daleč.
In kaj bi potem rekel ata Franček? In kaj pravzaprav hoče ta naš sveti oče? Frančišek namreč drvi v reforme z zategnjeno ročno zavoro, malo zaostri (»vedeti hočemo, kaj mislijo ljudje«) in malo popusti – navodil o tem, kdo naj odgovarja na vprašalnik, ni dal. So obljubljene reforme le dober cerkveni marketing ali pa papež taktizira, da se mu ne bi »zgodilo ljudstvo«, seveda ne tisto na cestah, ampak tisto za vatikanskimi in drugimi visokimi cerkvenimi zidovi, ki ima od vsega najrajši kot kamen otrdelo hierarhijo in skrivnostnost svojih poti?
Slovenska RKC se je ob črnogledi možnosti, da verniki ne vedo, kaj je prav, zaskrbljeno prijela za glavo. In ker glave trenutno nima, ker jo je prav ata F. lani obglavil, se je prijela v prazno in povsem praznoglavo sklenila: Cerkev in demokracija, to je contradictio in adjecto (po domače, kot sedlo na kravi). To ne gre. Vprašali bomo le ta prave in le ta prava vprašanja, ne vseh. In so papirček pod nos pomolili le tistim duhovnikom, redovnikom in laikom, ki se nikoli ne izneverijo pričakovanjem. Dobili so prekrasen rezultat. Skoraj čisto tak, kot so si ga želeli.
Kaj po tej za Cerkev očitno metodološko nesporni, objektivni anketi, ki odraža mnenje celotnega slovenskega katolištva, pesti naše vernike? Predvsem njihova premajhna vloga znotraj Cerkve. Poleg tega si želijo, da dajo cerkveni predstavniki zgled najprej z lastnim življenjem in šele nato z besedami. Ups. Tudi ti odgovori skrbno prečiščenega anketnega telesa torej niso ravno kompliment RKC, a so jih verjetno morali pustiti, da ne bi bilo prirejanje preočitno. No, ostala mnenja so že bolj pravoverna. Denimo tisto, da so liberalizacija družbe in mediji glavna ovira za popoln sprejem cerkvenega nauka o družini.
Ta odgovor je dejansko izredno zanimiv. Z njim slovenski verniki (ali pa v njihovem imenu peščica izbranih?) priznavajo, da bi bilo resnično spoštovanje cerkvenih napotkov na področju družine in spolnosti možno le v izolaciji od stvarnosti, v teokracijah, ki prepovedujejo vse liberalno, zapovedujejo nevednost in molk o prepovedanem in kjer mediji poročajo le o Božji volji in o vsesplošnem veselem razplodu. Nič pa o kratenju svobode govora, svobodne izbire, nič o naraščanju populacije in umirajočih otrocih v državah, v katerih se je misijonarstvo zapodilo v prastare načine nadzora rojstev (primer Ugande). Nič o milijonih okuženih, nič o cerkvenem pregonu grešnikov. In seveda nič o cerkvenih grehih… En tak lep urejen časopis, poln praznin, en tak lep urejen, totalitaren svet, znotraj katerega je edino mogoče verjeti neživljenjskim dogmam? Je to želeni raj slovenskih vernikov 21. stoletja ali pa jih je prižnica s svojim »ubijanjem sla« zdresirala do te mere, da govorijo, kar se od njih pričakuje?
Še najbolj verjetno gre za to, čemur se v psihologiji reče transfer. Stiske, ki jim jih nalagajo absurdno zastarele dogme o dovoljeni spolnosti, o prepovedi kontracepcije in zaščite pred boleznimi in ki jih večina vernikov tako in tako ne spoštuje, jih silijo v (samo)zatajevanje, laž, pasivnost in iskanje krivca v drugem. In to kaže, kako žalostno nazadnjaško je katoliško vzdušje pri nas.
A ni povsod tako. V Veliki Britaniji so vprašalnik kmalu po prejetju prvi objavili kar na internetu in takoj je sprožil številne kritike. Tako so ga odkrili tudi nemški verniki, ga prevedli, neki duhovnik ga je dopolnil z onimi izločenimi vprašanji, ga poenostavil in očistil latinskega balasta in potem so ga dali na internet. Odgovorno, pošteno in v duhu 21. stoletja. Takoj so pritisnili tudi na škofe, da naj bo način zbiranja odgovorov čim širši; ti so tej zahtevi v veliki meri ugodili, četudi so si prej, tako kot naši, pridržali odgovore na »zahtevnejša vprašanja« o kontracepciji, splavu in homoseksualnosti (heh, prav je, da o tem spregovorijo strokovnjaki).
Nemško laično združenje Mi smo Cerkev je škofe tudi opozorilo, da naj rezultate ankete objavijo, pa »naj jim bo to še tako težko«… Skozi lokalno cenzuro bi namreč Vatikan lahko dobil lepo sfrizirano podobo resničnosti. V imenu vernikov bi peščica klerikalcev lahko sporočila, da je kontracepcija, ki jo v Nemčiji podpira kar 86 odstotkov katolikov, zanje še vedno greh. S prirejanjem rezultatov se enostavno ne bi slišalo, da 96 odstotkov vernikov v Nemčiji nima pomislekov glede spolnih odnosov brez božjega blagoslova, da večina sprejema homoseksualnost. Vztrajanje Cerkve pri prepovedih je anahronizem, ki sili vernike v laž. Nemški verniki se zato nanje enostavno požvižgajo in to tudi povedo, odločno, kot pravi Lutrovi potomci, pa so dodali tudi odgovor na vprašanje, ki ga Cerkev nikakor ni zastavila: so za odpravo celibata.
