Ostanimo še malo pri stvari sami. Alenka Bratušek je v nasprotju z mnogimi politiki načeloma sposobna vsaj približka politične geste – pa čeprav je v gestah vselej zamujala. A če je pri prejšnjih zamujenih gestah – ko je, denimo, prepozno sklicala volilni kongres PS – sicer plačala svojo in tudi našo ceno (vztrajam, za njen »neoliberalizem«, poosebljen v figuri finančnega ministra Uroša Čuferja, je, paradoksno, vsaj soodgovorna prav trma »antineoliberalca« Zorana Jankovića: ob njegovi nepripravljenosti, da ji prepusti politično moč, je bil pobeg v zaveze »Bruslju« daleč najlažja rešitev), pa je potencialno še vedno lahko računala na naknadno popravo napak. Po volitvah, ko je prihodnosti zmanjkalo, pa se je njeno politično taktiziranje zabilo v zid. Njena prihodnost bo sicer še vedno politična, še vedno bo deklarativno delovala v javno dobro, a v etičnem smislu bo njena nova služba videti kot izpolnjena želja banalnega privatnega koristoljubja – pa četudi to sploh ni bil pravi vzgib.
A seveda, če je to Alenka Bratušek, kdo so potem drugi, kdo so tisti drugi, za katere je sam Janez Janša zapisal, da so kljub vsemu boljši od Nje? Kdo so njeni antagonisti? Kaj nam ponujajo? V imenu česa nastopajo?
Najprej, o Dejanu Židanu in Karlu Erjavcu, o predstavnikih tistega političnega razreda, ki je preživel prav po zaslugi Alenke Bratušek, se skoraj ne izplača izgubljati besed. Medtem ko je slednji v svojih političnih akrobacijah antipatičen prav zato, ker je spreten, se je Židan, ki je v nastajajoči politični kaši zaslutil možnost za zasilno vstajenje propadle, politično popolnoma dezorientirane ter v tej dezorientiranosti popolnoma nepotrebne stranke, v svojem obnašanju naravnost osramotil.
Naprej, tu je Miro Cerar. Če ga je v nasprotovanju Alenki Bratušek gnalo kaj plemenitega, bi v prvem hipu, ko še ni bil mandatar, preprosto moral pokazati nekaj politične imaginacije in za funkcijo javno predlagati koga drugega kot v Bruslju že pretirano udomačenega Janeza Potočnika (ja, prav tistega, ki se mu zdaj končno javno problematizirana plača komisarja zdi »dobra, a ne previsoka«). In ker ni napravil tega, bi se moral vzdržati tudi nadaljnjih nespretnosti. Tako kot bi Alenka Bratušek morala vedeti, da v tem hipu ne more kandidirati, ne da bi za večno obveljala kot klasična povzpetnica, bi tudi Cerar moral vedeti, da pred pogovorom z Junckerjem ne more obljubiti ničesar, ne da bi izpadel popoln politični diletant.
In nazadnje je tu Združena levica. Njihovo delo je videti lahko, a v resnici ni. Razbremenjeni dosedanjih oblastnih igric lahko sicer brez težav izjavljajo, da se z njenim imenovanjem »jasno kaže, v čigavem interesu je (...) kot premierka delovala« in da so jo na ta način evropske institucije nagradile »za privatizacijo, za vpis fiskalnega pravila v ustavo, za slabo banko in spremembo referendumske zakonodaje«. A ko se je Združena levica tudi sama vpisala v lahkotni črno-beli diskurz grdega Bruslja in dobrega slovenskega ljudstva, je vsaj provizorično morala staviti tudi na to, da so volilci, ki pretežno vendarle niso volili njih, »pač« imeli prav: »Kaj si volilci mislijo o njenih politikah, so jasno povedali na volitvah.«
Te nepreverjene teze neposredno ni mogoče ne potrditi ne zavrniti, se pa njena problematičnost pokaže posredno, v koncesiji, ki jo morajo plačati popreproščenemu diskurzu, katerega gospodar je zdaj pač Miro Cerar. Po njihovem mnenju bi si Cerar, prav tisti Cerar, za katerega je že zdaj očitno, da je še manj kot kontinuiteta, tu moral upati vzeti zadnjo besedo: »Že na prvem preizkusu je pokazal servilnost do evropskih institucij in do mednarodnega kapitala, ki so mu bile servilne tudi prejšnje vlade.« Vse lepo – a če bi si Cerar vzel zadnjo besedo, bi v Bruslju sedel Janez Potočnik, Tanja Fajon ali Karl Erjavec. Hja.
