V zadnjem času bi težko našli boljši zgled politika, ki pooseblja politični delirij, od turškega premierja Erdogana. Nasprotnike svoje politike, ki bi jo lahko označili kot islamski neoliberalizem, je več kot enkrat označil za teroriste (vse skupaj pa okrancljal s teorijami zarote). Proti oponentom strankarskega prilaščanja države in degeneracije državne razvojne politike v brezobzirno in destruktivno strankarsko zaslužkarstvo vodi nizko intenzivno, vendar odločno vojno proti terorizmu. (Če smemo malo primerjati z večjim, je nekaj podobnega poskušal tudi Janša z »levimi fašisti«, vendar za svoje manevre ni mogel zbrati niti približno prepričljive družbene podpore.)
Erdogan je bil med prvimi in ostaja med najbolj odločnimi nasprotniki ljudske vstaje v Egiptu, nadgrajene z intervencijo vojske proti demokratično izvoljenemu predsedniku. Nič čudnega, saj se drži na oblasti – in tudi zlorablja oblast v strankarskem interesu – po enaki logiki in z istimi argumenti, kot jih je uporabljal odstavljeni egiptovski predsednik. Toda v Egiptu so vstajniki obtožili terorizma svojega predsednika. In za teroriste so označili tudi tiste, ki so podpirali ali za katere so verjeli, da podpirajo predsednika, ki je demokratični mandat za vodenje države sprevrnil v vzpostavljanje strankarske diktature nad družbo. Na trgu Tahrir je bilo kar nekaj transparentov, ki so sporočali da »Obama podpira terorizem« ali da »Obama & Pattersonova podpirata terorizem v Egiptu«. Do gospe Pattersonove, ameriške veleposlanice v Egiptu, so bili vstajniki še posebej gorki. »Brcnite to kurbo iz Egipta,« so terjali transparenti. Boj proti terorizmu se je tu iztekel v zahtevo po odhodu ameriške veleposlanice iz države.
Tu mi ne gre za vprašanje, ali je obtoževanje terorizma, ki so ga artikulirali egipčanski vstajniki, bolj verodostojno od tistega, ki si ga dovoljuje turški premier. Tudi ne gre zgolj za vprašanje, kako kredibilen je sploh lahko politični diskurz, ki se ga uporablja v diametralno nasprotne namene. Kar se mi zdi posebej zanimivo, je to, da se v ta diskurz zdaj zapletajo režimi, ki veljajo za »zmerne muslimanske«.
»Zmerni muslimani« so kategorija, ki jo je proizvedla tako imenovana vojna proti terorizmu. Po prvih odkritosrčnih izpadih takratnega predsednika ZDA Busha, ki je »vojno proti terorizmu« prikazal kot novo križarsko vojno – se pravi kot vojno do konca proti absolutnemu zlu (in ki je sama absolutno zlo) – in s tem prizadel muslimanske zaveznike svoje države, so muslimane klasificirali v zmerne in skrajne. Vojne niso oprali verskih določil, so pa diferencirali vero. Verniki druge vere so zdaj bili eni zmerni in dobri, drugi skrajneži in zli. Do prvih smo kazali versko strpnost in spoštovali njihova verska čustva, do drugih smo vojevali vojno do iztrebljenja. Ni bilo prvič v naši zahodni zgodovini, da sta verska toleranca in verska vojna stopali vštric. Kmalu se je pokazalo, da našega delovanja ni definirala in določala naša strpnost do drugovernih, pač pa naša vojna: tisti, proti katerim smo se vojskovali, so postali skrajneži. Tisti pa, ki so naše vojne podpirali (ali jim niso mogli učinkovito nasprotovati), so bili zmerni.
V oporo temu našemu početju so bile diktature v arabskem svetu. Naša vojaška in finančna pomoč jim je dajala trdnost, one pa so zagotavljale stabilnost »vojni proti terorizmu«. Tako imenovana arabska pomlad je ta svet jasnih razlik in politične preproščine zamajala. Več kot je bilo v tistem svetu demokracije, manj je bilo podpore »vojni proti terorizmu«. V Siriji so se stvari dokončno preobrnile na glavo. Vodilne sile v »vojni proti terorizmu« so se začele opirati na muslimanske skrajneže in teroriste v vojni proti zadnjim od nas relativno neodvisnim arabskim režimom. Začelo se je v Libiji, izčistilo v Siriji.
V Siriji sta se srečala tudi odstavljeni egipčanski predsednik in turški premier. Oba sta podpirala prodemokratične teroriste – verske skrajneže, ki so svoj terorizem oportunistično razglasili za boj za demokracijo – in stopila v tiho vojno proti sekularnemu sirskemu režimu, ki sicer ni posebno simpatičen, uživa pa še vedno podporo znatne večine prebivalstva. Odstavljeni egipčanski predsednik je naredil eno usodnih napak, ko se je odločil vojaško podpreti tako imenovano sirsko opozicijo mimo lastne vojske. Erdoganu je vsaj najprej uspelo pokoriti si – ali vsaj nevtralizirati – vojsko.
Med žalostnimi prispevki sirske tragedije k našemu političnemu napredku je ta, da je – medtem ko je do konca zameštrala razumevanje tega, kaj je pravzaprav »vojna proti terorizmu« – pridelala jasno definicijo verskih (v danem primeru muslimanskih) skrajnežev. Muslimanski skrajneži so tisti, ki jedo svoje sovražnike. Zmerni muslimanski režimi so tisti, ki jih pri tem financirajo in za to oborožujejo.
Ampak te skrajneže zdaj podpiramo tudi mi. Kje so časi, ko je Zahod kanibalizem izrabljal kot izgovor za podrejanje zunanjega sveta, za osvajalne vojne, pri katerih niso nikdar umanjkali krščanski misijonarji? Zdaj Zahod, ki nima nobene koherentne zunanje politike več – kar velja še zlasti za Evropsko unijo – podpira kanibale, ker si utvarja, da to uveljavlja njegove namišljene globalne geo-politične interese. Tako imenovana vojna proti terorizmu je torej pripeljala do tega, da bomo dobesedno požrli drug drugega.
Ker torej ljudožerske teroriste podpiramo tudi mi, ni nobenega razloga za to, da bi se počutili večvredne. Niti tako dolgo, ko so tudi v eni od zibelk evropske demokracije imeli politični kanibalizem. Monarhistična (danes bi rekli desničarska) drhal bratov de Witt ni le ubila, marveč ju je, slečena in obešena z glavama navzdol, razkosala, kose njunega mesa (kot se spodobi ljudstvu, slovečemu po smislu za trgovino) prodala in nekaj tudi skuhala in pojedla. Od sirskih demokratičnih teroristov se ti naši predniki razlikujejo po tem, da niso pustili pri miru genitalij svojih pobitih političnih nasprotnikov ter da je eden od kolovodij njuni srci ohranili za suvenir. »Civilizacijska« razlika pa je v tem, da so v Evropi meso pred zaužitjem skuhali. Ne pozabimo pa niti tega, da Evropi danes vladajo zmerni kristjani. Ti skupaj z zmernimi muslimani podpirajo teroristični kanibalizem.
