Zaupnice in zaupnice

Do dne, ko je Slovenija dobila za predsednico vlade žensko, je v državi vladal red, slovenščina pa je bila enostaven jezik. Kakor so pač enostavne moške reči. Poglejmo primer. Če je politik rekel »Grem po zaupnico«, ni bilo dvoma o tem, kakšne so njegove namere: mož se je odločil, da bo preveril, ali kot politik oziroma imenovani funkcionar še uživa večinsko podporo tistih, ki so ga postavili na neko funkcijo. Recimo za predsednika vlade. Ste opazili premestitev teme, ki nastane, ko opredeljujemo pojem politične zaupnice? Beseda izvira iz glagola »zaupati«, pri pojasnjevanju pomena politične zaupnice pa začnemo govoriti o preštevanju glasov oziroma o preverjanju politične podpore. Seveda je tako, ker iskanje zaupnice v politiki nima ničesar opraviti z zaupanjem – ali je kdo že slišal za koga, ki bi zaupal politiku? Še večja je težava, ko mora politik spraševati druge politike, ali mu (še) zaupajo. Kajpada mu ne, saj politiki živijo ravno od tega, da o svojih konkurentih trdijo, da zaupanja niso vredni. Ko torej politik krvavi pot poti in si išče zaupnico med svojimi kolegi politiki, lahko računa na dva možna odgovora. Prvi se glasi: »Zaupamo ti sicer ne, vendar te podpiramo.« Na tem izhodišču nato nastajajo politične koalicije in iz njega izvirajo vse zdrahe v njih – ker si pač njihove članice medsebojno ne zaupajo, a se vzajemno podpirajo, da so lahko skupaj na oblasti. Drugi možni odgovor pa pravi: »Zaupamo ti sicer ne, a te tudi podpiramo ne (več).«

Rezultat teh premislekov je, da zaupanja nevreden politik ostane, kjer je, a šele podpore nevreden politik propade.

Če pa je politik – v časih, ko je v državi še vladal red in je bila slovenščina enostaven jezik moških – zašepetal »Grem k zaupnici«, se je tudi vedelo, kaj ima za bregom; resni mediji so se poročanja o teh njegovih obiskih vzdržali (če to ni bil ravno Berlusconi), rumeni mediji pa so s poročili o njih (in s fotografijami) služili denar. Nismo raziskovali, kako je naneslo, da je slovenščina najtežjo preizkušnjo v življenju vsakega politika strnila v izraz »iti po zaupnico«, a zna biti, da je to etimološko povezano ravno s tradicijo tukajšnjih politikov, da iščejo razumevanje pri svojih zaupnicah.

A kot rečeno, v moškem svetu imajo besede svoj smisel, od Alenke Bratušek naprej pa se pojavljajo same težave. Ona, najprej, se ne more nikomur zaupati, da gre k zaupnici (ker pač ni take vrste gospa), če pa bi nadaljevala moško tradicijo in obiskovala zaupnika, bi bili tudi tabloidi prisiljeni, da bi namesto žgečkljivih vsebin objavljali pretehtane politične analize in nastavljene fotografije. Ali drugače: razlog, da zdaj še Alenka Bratušek (po Drnovšku, Janši in Pahorju) v parlamentu išče zaupnico, je tesno povezan s tem, da ne more (več) do svojega zaupnika, saj ji je mož, ki je v teh dneh nonšalantno zaprl Slovensko cesto, zaloputnil vrata pred nosom. Zaradi česar se prav lahko zgodi, da bo njena zaupnica, če jo bo dobila v parlamentu, a pred tem ne tudi v svoji stranki, »posmrtna«.

Seveda bi bila »posmrtna« zaupnica predsednici vlade zgodovinski dogodek, o katerem bi politologi pisali dolge študije, a celo če Bratuškove to ne doleti, si jo bo zgodovina zapomnila. Ona bo namreč, prva v Sloveniji, svojo zaupnico vezala na sprejem proračuna, kar ne pomeni nič drugega kot to, da želi od parlamenta doseči potrditev, da zna upravljati denar. Moški državni zbor bo s tem tipično ženskim stališčem – vsaka ženska trdi, da zna z denarjem gospodariti bolje od svojega partnerja – na hudi preizkušnji, saj poslancem grozi, da jih bodo njihove gospe že naslednji dan po potrditvi proračuna v Ljubljano poslale le še z drobižem za kavo. In bodo tako morali spet večerjati na samem, pri svojih zaupnicah.

Glosa

Preberite zadnje članke