Slednji so v diplomaciji ob bok pomenu, kaj politik govori, postavili doslej zapostavljeno kategorijo – v katerem jeziku govorec govori. Na obisku v Izraelu je bil predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz, ki je zbrane prijazno nagovoril v materinščini, torej nemščini, kar so številni izraelski poslanci dojeli kot najbolj bestialno provokacijo, kajti v tem jeziku so skozi plinske celice v smrt poslali na milijone Judov. Ob glasnih vzklikih ogorčenja »Sramota, buuuuu!« so zapustili parlament. Nemec, ki sredi obljubljene svete dežele izbranemu ljudstvu spregovori v nemščini o nezakonitosti novih judovskih naselbin, je nevreden ene sekunde njihove pozornosti, saj od takšnega politika lahko pričakuješ samo še, da dvigne iztegnjeno desnico in zatuli: »Sieg Heil!«
Zdaj, ko imamo v mednarodni politiki novost na področju delovanja politikov in diplomatov, torej jezik nastopanja, je neizogibno, da se bo inovacija kot blisk razširila, a tudi odprla nekatere probleme. Britanski premier David Cameron bo s svojim maziljenim nasmehom na zasedanju generalne skupščine OZN trosil puhlice o bratstvu in enotnosti narodov in narodnosti sveta v angleščini, dve tretjini afriških delegatov pa bosta ob glasnem zmerjanju govorca zapustili dvorano. Upravičeno. Da bi poslušali jezik, pod katerim so Britanci 150 let tiranizirali in izkoriščali dve tretjini ljudstev črne celine, je žalitev nacionalnega ponosa in žrtev brutalnega kolonializma. Ko francoski Casanova, predsednik Hollande, na svečani večerji pred stotnijo najuglednejših Američanov v Beli hiši v francoščini govori o tesnem zavezništvu med državama, je povsem normalno, da vsaj pol povabljencev že po prvi žlici pljune francosko čebulno juho in užaljeno odide, saj gost žlobudra v jeziku, v katerem so okupirali Kanado vse tja do leta 1975, zaradi česar ta država nikoli ni postala del ZDA.
Zgodovina beleži še kup grozodejstev, ki so se zgodila pod nekim jezikom. Zato, ko tovariš Lavrov, ruski zunanji minister, na svetovni konferenci o miru v mehki ruščini pozove k vsesplošnemu uničenju jedrskega orožja, dvorano drug za drugim protestno zapustijo vse države nekdanjega vzhodnega bloka, saj so jim v Puškinovem jeziku desetletja s pomočjo tankov vcepljali v neumne betice, da jim brez komunizma živeti ni. Za njimi odpeketajo Japonci, ker so v ruščini kolonizirani japonski Kurilski otoki, pa Afganistanci, saj vemo, zakaj, pa Američani, tudi vemo, zakaj, pa... Če, bog ne daj, gospod hrvaški premier Milanović v slovenskem parlamentu, sredi Ljubljane, v hrvaščini spregovori o dobrososedskih odnosih, gredo poslanci z dvignjeno glavo protestno ven, saj vemo, v katerem jeziku je napisan memorandum, s katerim Hrvaška podlo zahteva pol Piranskega zaliva. Kot vidite, bo težko najti jezik, ki ne bo zaradi zgodovinskih svinjarij zbudil ogorčenja. Še esperanto Poljaka Ludwika Lazarusa Zamenhofa je sporen, saj so Poljaki v preteklosti marsikomu zagrenili življenje. Judom, denimo. Edina, ki se nekako sama po sebi vsiljuje kot rešitev, je prekmurščina. Lepa je, barvita, nihče je ne razume, pa še Prekmurci se niso nikomur zamerili. Mislim, da bi bila sprejemljiva celo za izraelske poslance.
