Oni dan so Američani masovno slavili zahvalni dan, praznik, ki je v ameriški zavesti po svojem pomenu pomembnejši od državnih praznikov, kot so božič, halloween (dan praznih buč s svečo), bobrov dan in dan zastave (?!). Kako ne bi thanksgiving day bil tako ljub in pomemben Američanom, ko pa z njim slavijo prav dobrodelnost in sočutje. Če legenda ne laže, so prve priseljence v Plymouthu v Massachusettsu pred zagotovo smrtjo zaradi lakote leta 1621 rešili okoliški Indijanci (pleme Patuxet), ki so prezeblim in lačnim evrosirotam ponudili svojo hrano, med katero je bil debel puran. V zahvalo (od tod ime praznika) so beli priseljenci pozneje skoraj iztrebili vse Indijance in ZDA so lahko postale najlepša in najmočnejša dežela. A to je neka druga zgodba, za katere razumevanje je treba imeti veliko geostrateškega, politološkega in sociološkega znanja.
Zdaj je, upam, jasno, zakaj je ta praznik tako pomemben za ZDA. Toda tisto, kar se je zgodilo v Beli hiši, je pustilo grenak priokus prazničnemu vzdušju. Kot vedno je ameriški predsednik, tokrat Obama, pomilostil dva purana in ju rešil, da ne končata tako kot vsako leto 45 milijonov njunih sobratov – v obliki pečenke. To bi bil ganljiv trenutek dobrohotnosti, kakršne sicer niso bili deležni Indijanci, če ga ne bi skazili predsednikovi najstniški hčerki Sasha in Malia.
Obe sta se v tem izjemno pomembnem trenutku za ZDA vpričo kamer vedli skrajno nedržavotvorno. Nista skrivali nezainteresiranosti in ignorance. Namesto da bi v trenutku predsednikove abolicije puranov držali roki na srcu in z dvignjeno glavo mrmrali ameriško himno, sta si nekaj šepetali, se drezali s komolci in se posmihali ubogima puranoma, se zdolgočaseno prestopali in obračali oči. Namesto da bi se ovili v ameriško zastavo in si nadeli indijansko perjanico, sta se pred vso Ameriko kazali v mini krilih. V nebo vpijoča sramota. A kaj bi zgubljali besede o smrkljah. Kakršni starši, takšna deca. Jasno. In kakšen predsednik je to, ki ne more brzdati svojih otrok? Mar bi jima pred vsemi naložil nekaj krepkih po zadnji plati, pa se je zgolj razumevajoče permisivno smehljal.
On naj bi vodil svetovno velesilo in delal red po svetu – namahal talibane, kalifatske skrajneže, teroriste iz vrst Al Šababa in Boko harama – ne more pa narediti reda v lastni hiši? Ni šans. Ob vsej tej sramoti vsaj republikanci niso bili tiho in so s pomočjo družbenega omrežja ozmerjali tako smrklji kot starše ter potarnali nad grozljivim pomanjkanjem patriotizma in prave konservativne trde vzgoje v Beli hiši, ki bi morala biti vzor in navdih vsem ameriškim družinam. Hvala bogu, da Obamovih čez dve leti tam ne bo več in bo zahvalni dan znova praznik, kot se šika, purani ne bodo umirali zaman, Amerika pa bo spet svetilnik domoljubja.
