Ni dvoma. Politika je najmočnejša liga. Močnejša tudi od nogometa, sicer igre vseh iger, kot tudi od drugih tekmovalnih sistemov. Kar se je zgledno izkazalo na nogometni tekmi med Srbi in Albanci, ko jo je prekinil enak leteči objekt, od kakršnih že kako leto ali več strahujejo pridelovalci indijske konoplje v Ljubljani, kajti policisti naj bi z njimi fotografirali mesto. Debelo uro je trajala prekinitev, na terenu se ni dogajalo nič, pa vendar smo v neki kavarni buljili v ta nepremičen prizor ves čas, dokler niso objavili odpovedi.
Prav podobno, kot ko smo spremljali gorenje WTC. Ves dan nič drugega kot neki dim. V tistem primeru se je sicer dalo videti tudi nesrečnike, ki so se poganjali v globino, vendar pa bi tvegal reči, da so bile njihove osebne tragedije zgolj miniature v kompletni predstavi, katere glavna značilnost je pa vendarle bila – nedogajanje. Nedogajanje, v katero buljiš z večjo intenziteto, kot bi v dogajanje. Podobno kot v primeru nesreč narod v bermudah in natikačih z roba prizorišča bulji v prizor, pri čemer se veter občasno poigra s cerado, ki prekriva žrtev, sicer pa se dogaja enako nič. A folk stoji in gleda. Zapleteno. Kajti načeloma človeka pritegne dogajanje, mar ne? V kaktuse, ki so jih v socializmu dali na ekran, kadar se je zgodil izpad programa, pri čemer nisi imel alternative, ker si lovil samo en kanal, pač nisi buljil. Raje si ugasnil TV. Tisto nedogajanje te ni zanimalo.
A nedogajanja so očitno različna. Ena so esencialni dolgčas, druga so pa največji možen žur. Podobno kot v primeru zamaška od steklenice. Če ga položiš na mizo v svoji kuhinji, to ni neki spektakel, če pa to narediš v umetnostni galeriji in ga predstaviš kot eksponat, gre pa za art. Ker dobi kontekst umetniškega. Po podobnem postopku prazna nogometna zelenica pridobi kontekst političnega. Iz česar dobimo znano dejstvo. Da je nogomet najboljši, kadar je skrajno politiziran. In obratno. Da je politika najbolj vulgarno udarna, kadar se zgodi na nogometni tekmi. Veliko vprašanje je zgolj, zakaj tako politiki kot nogometni funkcionarji v nedogled hlinijo stališče, da ni tako oziroma da je to narobe. Nemara prav zato, da lahko nemoteno »mešajo drek« še naprej oziroma da razni »spin« magi onanirajo nad svojimi sposobnostmi sprožanja lokalnih zdrah. Kot potujoči cirkus. Samo svinjarije seveda nikdar ne pospravljajo sami. Kajti potem, ko so Srbi po dolgem času izpadli žrtve, obenem je pa obujena stara paradigma, po kateri predstavljajo zadnji branik Evrope pred islamom, se vprašaš, ali ekipa iz Uefe res ni bila sposobna prirediti žreba kvalifikacijski skupin tako, da do takšne tekme sploh ne bi prišlo. Aja, to ni športno. Kakšni prefrigani krepostneži.
