Vsi, ki smo igro spremljali na TV-ekranih, smo lahko videli preprosto dejstvo: našim tudi bog ne more pomagati. Enostavno so slabi. Igrajo nogomet, v katerem gol ne obstaja. V uri in pol se ne odigra niti ene resne napadalne akcije. Neko tekanje gor in dol ter neznosna panika pred svojim golom, ko se mu kdo približa. V ponedeljek so imeli Slovenci nasproti porazno ekipo. Brez koncepta, brez kombinacij in brez izjemnih posameznikov. Pa vseeno so ves čas tam zadaj v obrambi vladale izredne razmere. In ni res, da Srečko nima kaj očitati svojim fantom. Direktno lahko nesrečnemu defenzivnemu vezistu, ki je zaradi rdečega kartona letel iz igre, pošlje razglednico z zahvalo in ga ne pokliče več v reprezentanco. V ekipi nimajo kaj delati posamezniki, ki se začnejo metati po tleh zaradi enega ponesrečenega udarca v glavo. Ter potem samo čakajo, da bodo vrnili milo za drago. Najprej brutalno po nogah, potem brezvezno po hrbtu. Infantilnost na deseto potenco.

Ampak to je pač slovenska zgodba. Nihče več ne zna prenesti prave igre. Vsi bi samo nekaj javkali in stokali. Vsi bi samo govoričili, kako smo majhni, kako smo omejeni in kako nas gazijo veliki. Od Amerike do Evrope. Potem pa enemu našemu rata, da dobi kul mesto v evropski reprezentanci, in mi vsi po njem. No, tokrat po njej. Toliko užaljenih bedarij, kot smo jih ta teden slišali na račun Alenke Bratušek, ne zmorejo skupaj spraviti niti veliki. Enemu se sprdne in potem cela jata prdi. Nesramno in smrdljivo.

To je doživela tudi Nataša Pirc Musar. V sredo so jo dokončno odrezali. Zaprli vse poti do mesta šefinje nacionalke, na katero je že bila postavljena. Potem ko je postavila strategijo, smernice, spremembe in napovedovala nove čase, se je enemu petorazrednemu političnemu kurirčku zazdelo, da jo je treba po domače zje.... – in je šlo po poti spominov in tovarištva lepo vse v maloro. Pravne luknje, nova glasovanja, nova lobiranja in Nataša je veličastno odfrčala. Bravo, naši. Vmes se nacionalka sesuva, program gledajo le še zaposleni, se dičijo s tretjerazrednimi spektakli a la Slovenska popevka, kjer se mi že vnaprej smilita voditelja Mario Galunič in Blažka Müller Pograjc, ter imajo za bedake vse gledalce, ki slučajno zjutraj prižgejo Dobro jutro. Vmes se je predvidena Natašina ekipa raztepla po konkurenčnih televizijah in noče več slišati za samozadovoljno nacionalko.

Morda bodo lahko čez leta na kakšni obskurni univerzi to sesutje pomembne institucije predstavljali kot vrhunski dosežek. Ukinjanje monopolov, demokratizacija medijev, razganjanje udbomafijskih mrež, uravnoteženje in popravljanje krivic za nazaj. Manjka samo še to, da največji živeči dokumentarist na nacionalki J. M. spet postane programski šef. Da bo lahko kdo od botrov zavzdihnil: Ekipi na nacionalki nimam kaj očitati…