A preden kdo prvi vrže baklo na suhe veje pod mojimi nogami, dovolite, da razložim. V omenjenem članku so podani izidi raziskave posebne komisije vlade konservativnega gospoda Camerona in njegovega liberalnodemokratskega adjutanta Nicka Clegga, ki je znanstveno ugotavljala, zakaj več kot dva milijona Britancev kljub redni zaposlitvi živi pod pragom revščine in ne more prehraniti svoje družine. Ugotovitve komisije, v kateri so sedeli sami umni ljudje, so presenetljive. Za bedo dveh milijonov Britancev niso krivi prenizke plače, ne recesija, ne pohlep bankirjev in direktorjev, ne draginja. Krivi so si sami. Tisti, ki imajo majhne plače, so, tako raziskava, nesposobni, leni, neiznajdljivi in neodgovorni do svojih otrok! Vsak pek, smetar, zidar, poštar, hišnik, kovinar ali dekla bi bil lahko direktor, bankir, borzni posrednik, lord, politik, menedžer, če le ne bi bil len in nesposoben. Lahko bi imel plačo, da bi se mu v glavi vrtelo. To namreč britanski politično-gospodarski sistem omogoča. Da ljudje kelnarijo, ali pa trgajo karte v kinu, ali pa menjavajo posrane plenice v domovih za ostarele za nekaj funtov in zato ne zaslužijo za normalno življenje, je pa res izključno njihova krivda. Ker raje tarnajo nad revščino in psujejo poštene politike, namesto da bi se potegovali za vodenje bank, nepremičninskih hiš, upravljanje državnih skladov ali kakšno ministrsko mesto, so obsojeni na bedno življenje. Še huje pa je, da bedno živijo njihovi nič krivi otroci. Človeka prime, da bi jim otroke kar odvzel.
A britanski politiki in strokovnjaki niso trdosrčneži in trdobučneži. Čeprav jim lena in nesposobna sirotina gre strahotno na živce, jim je izdelala načrt, kako zlesti iz močvirja neimetja. Vsi, ki v osmih urah ne zaslužijo dovolj, naj si poiščejo še eno službo: »Prideš iz prve službe, kušneš ženo in otroke, zmečeš vase obaro brez mesa, in greš šihtat še osem ur!« Če tudi to ni dovolj za dostojno življenje, pa naj delajo še osem nočnih ur in ni hudič, da cela soseska ne bo zavidala novopečenemu bogatunu. Nihče naj ne govori, da je to kršenje delavskih pravic in pravila 8 ur dela, 8 zabave in 8 počitka. V prvi službi se pač gara, drugo je za zabavo in v tretji se lepo spi, zato je priporočljivo, da je ta zadnja služba nočni čuvaj. To bi bil še Marx zadovoljen.
In kje je tu zdaj naš Edvard? Starejša generacija se še dobro spomni predlogov tovariša Krištofa v tistih svinčenih letih, s katerimi nam je hotel vsiliti kapitalistično miselnost in storilnost, da bi bili kos izkoriščanim delavcem onstran železne zavese. Napisal je nekaj priročnikov, med njimi slovite Smeri razvoja. In že takrat je bilo čutiti, da gre za nam tujerodne oblike dela in poti do boljšega življenja. Britanske ideje o treh službah za normalno preživetje se mi danes zdijo silno znane, kot da je Edvard svojo vizijo dela prinesel k nam z Otoka. Naj vas spomnim, kako smo razumeli njegove ideje: »Tovariš Kardelj predlaga, da kmetu damo v desno roko koso, v levo srp, da bo levo kosil travo, desno žito, na ta zadnjo naj mu pripnejo grablje, da bo sproti seno in slamo pospravljal, na glavo pa luč, da bo tudi ponoči delal. In bomo bogati.« Čigav je Edvard, naj razišče zgodovina, že zdaj pa je jasno, da fantastične ideje, hvala bogu, ne poznajo meja.
