Zbiranje znanja v obdobju Googla

»Vstopnica v boljši svet«

Če odgovora ne pozna Wikipedia, nam morda vsaj Google pokaže pot, si mislimo in že naslednji hip odsurfamo na valu informacijske poplave. Informacij imamo dovolj, če ne že preveč, zato je vprašanje, kako jih sestavljamo v znanje, na katero se lahko zanesemo in z njegovo pomočjo sprejemamo tehtne odločitve, danes še toliko pomembnejše. Morda so založniki tiskanih enciklopedij v še težjem položaju, ker v ospredje prihaja generacija, ki ji knjiga ni več tako blizu in zanjo ne predstavlja več vstopnice v boljši svet. »Včasih so ljudje razmišljali v smeri, da mora otrok študirati, da mora biti načitan in mora veliko vedeti. Zato so kupovali knjige, priročnike, enciklopedije za otroke in podobno. Danes pa pogosto pravijo, da informacije dobivajo na vsakem koraku in so obkroženi z njimi,« razmišlja knjigarka Ingrid Celestina.

Knjige, še posebno tiste debelejše, dražje in prestižnejše med njimi, so bile pomemben del notranje opreme, domačega inventarja pa tudi samopodobe lastnikov: podobno kot slike so krasile domovanja meščanskega in srednjega sloja. Gostom so pokazale, da njihovi lastniki niso kar tako »po župi priplavali«. Malo v šali in malo zares: morda gre manjše zanimanje za (monumentalne) knjige pojasnjevati tudi z modno minimalistično opremo domovanj, ki knjižnih regalov ta hip nima najraje; bolj naklonjena je recimo multimedijskim kotičkom.

Nacionalne tiskane enciklopedije

Razen Wikipedie Slovenci na svetovnem spletu za zdaj še nimamo objavljene nobene od nacionalnih ali splošnih enciklopedij. To je presenetljivo ne le zato, ker so v njihove tiskane izdaje mnogo truda vložili številni strokovnjaki s posameznih področij. Že na začetku 80. let prejšnjega stoletja, natančneje leta 1983, je izšel slovenski prevod prvega zvezka druge izdaje Enciklopedije Jugoslavije. Ta je v slovenščini pri zagrebškem Jugoslovenskem leksikografskem zavodu nato izhajala še do leta 1988 (in do črk Hrv-), nadaljevanja pa v vrtincu zgodovine ni doživela. Že ob koncu 70. let so se namreč začele priprave na izdajanje Enciklopedije Slovenije, ki jo je nato med letoma 1987 in 2002 v 16 zvezkih izdajala založba Mladinska knjiga v sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti ter drugimi strokovnimi sodelavci.

Nanjo je bilo vse do zadnjega zvezka naročenih približno 30.000 kupcev. Imeti enciklopedijo je bilo znamenje prebujajoče se nacionalne samopodobe in samozavesti. Ne zgrešimo, če zapišemo, da so bili prvi zvezki s konca 80. let še bolj »socialistično« obarvani, zadnji pa so hoteli popraviti vtis. Enciklopedija je seveda želela biti pojem zbranega znanja, hkrati pa je v prelomnih časih nakazala tudi ideološke premene, ki so se medtem zgodile.

»S starim režimom ima projekt še vedno težave. V geslu zastavljalnice tako prebiramo o kreditnih ustanovah, ki so se pojavljale že v 15. stoletju, o njihovi zgodovini, potem pa zaključni stavek, da so se znova pojavile po letu 1990. Nikjer pa niti besedice o tem, da so bile pod komunizmom ukinjene ali prepovedane,« je v recenziji zadnjega zvezka Enciklopedije Slovenije recimo pripominjal publicist Bernard Nežmah.

Konec enciklopedičnih oddelkov

Pred dnevi je v Nemčiji odjeknila vest, da je medijsko-založniški koncern Bertelsmann opustil leksikografski oddelek, ki je med drugim skrbel za tiskane enciklopedije Brockhaus. Kako celostno zastavljen projekt je bila ta enciklopedija, ustanovljena konec 18. stoletja, nam povedo številke: v zadnji, 21. izdaji iz leta 2006 je obsegala 30 knjig s približno 300.000 gesli na kar 24.500 straneh (njeni zvezki v dolžini 1,7 metra so težki kar 70 kilogramov). Pripravilo jo je kakšnih 70 sodelavcev redakcije Brockhausa v sodelovanju z okoli 1000 znanstvenimi sodelavci. Bodoča usoda te uveljavljene znamke še ni znana, a morda bo njeno upravljanje prevzel kdo drug.

Podobna zgodba se je v Sloveniji v preteklih letih že zgodila: uredništvo za enciklopedije in slovarje sta ukinila največji tukajšnji založbi, najprej DZS in potem še Mladinska knjiga založba. Slednja je to storila leta 2011 po izidu skrajšane in posodobljene nacionalne enciklopedije Slovenike, ki je po petih letih dela nato izšla v 7000 izvodih. Prvi naročniki so ob nakupu prejeli slovensko zastavo ter ob 20. obletnici samostojnosti seveda »najbolj celovito in hkrati reprezentativno spričevalo slovenske identitete«. Na Mladinski knjigi so potem enciklopedični oddelek zaprli, kar je bil velik udarec za uredništvo. Do danes so prodali približno 5600 izvodov in s tem jim ni uspelo pokriti niti tretjine investicije v projekt, nam je povedal urednik na založbi Tine Logar.

Za pol milijarde tolarjev

Je svet danes prevelik in se prehitro spreminja, da bi mu enciklopedije lahko sledile? »Tiskana enciklopedija je zastarela že v trenutku, ko pride iz tiskarne,« je lani novico, da slovita Encyclopaedia Britannica po dveh stoletjih in pol dokončno ukinja svojo tiskano izdajo, podkrepil predsednik uprave tega podjetja Jorge Cauz. Zdaj se uspešno posvečajo nadaljnjemu izpopolnjevanju njene digitalne in spletne različice, obenem pa izdelavi drugih izobraževalnih gradiv.

Tudi naši sogovorniki tiskanim enciklopedijam ta hip ne napovedujejo svetle prihodnosti. Na vprašanje, zakaj za spletne različice ne obstaja vzdržen poslovni model, odgovarjajo, da je slovenski trg preprosto premajhen in da ne bi pridobili zadosti naročnikov (čeprav približno pol milijarde nekdanjih tolarjev vreden vložek v Enciklopedijo Slovenije trenutno miruje na knjižnih policah). Ali bodo po vse bolj verjetnem »izumrtju« nekoč v prihodnosti enciklopedije doživele nostalgični »revival« po časih linearnega branja izbranih, preverjenih in kontekstualno upovedanih informacij, je vprašanje za milijon dolarjev.

Google nasproti Wikipedii

Medtem Google nadaljuje svoj globalni in nezaslišano donosni posel obvladovanja in lastništva nad informacijami. Globalna korporacija to počenja pod blagozvočnim geslom univerzalne digitalne knjižnice (Google Books) in indeksiranja spletnih strani, njihovih obiskov in drugih zasebnih mimobežnih spletnih opravkov. In tako mimogrede uresničuje dvoumno vizijo svetovnih možganov in svetovne enciklopedije, ki jo je že v 40. letih prejšnjega stoletja naslikal avtor znanstvene fantastike H. G. Wells, ko je v enem od svojih esejev pisal o tem, da ni več ovir za indeks vseh človekovih idej, znanj in dosežkov, ki bi predstavljal nekakšen skupni spomin človeštva.

Drugačno vizijo uresničuje Wikipedia. Kot poudarja njen soustvarjalec Miran Hladnik, je ta pravi blagoslov za Slovence, ker popravlja negativne poteze nacionalnega značaja: upošteva princip dajanja (ne pa delitve), sodelovanja (ne pa tekmovanja in privoščljivosti), vpetosti v svet (ne pa samozadostnosti), naslanjanja na lastno pamet (ne pa odvisnosti od avtoritet) ter zavest o nedokončnem značaju znanja. »Tega strašno občutljivega in ranljivega sistema ne bi bilo brez optimističnega prepričanja, da so človekova dejanja v glavnem dobronamerna.«