V izredno težko prehodnem tropskem gozdu in z arheološkega vidika do zdaj še neraziskanem osrčju mehiškega polotoka Jukatan je arheološka odprava pod vodstvom dr. Ivana Šprajca z ZRC SAZU letos poleti odkrila dve veliki majevski najdišči. Do zdaj neznani majevski mesti ležita na jugovzhodu mehiške zvezne države Campeche, v severnem delu neobljudene in težko dostopne Calakmulske biosfere.
Šprajc se je kot diplomant arheologije s pomočjo štipendije odpravil na magistrski in kasneje tudi doktorski študij v Mehiko. Z raziskovanjem precej nepregledanega dela Jukatana se ukvarja že skoraj dvajset let. »Če me vprašate, zakaj tega še nihče ni raziskal, ko je pa tako pomembno, je odgovor relativno preprost: ker je težko,« je povedal Šprajc in dodal, da so jim poleg skrajno neprehodne džungle in različnih živali na odpravi preglavice povzročale tudi poplave.
Eno leto, tri nova mesta
Gre za obsežno območje, veliko več kot tri tisoč kvadratnih kilometrov, ki se razteza med dvema arheološkima regijama – Chenes in Rio Bec, ki sta z arheološkega vidika dobro poznani. Lani se je slovensko-mehiško-italijanska ekipa raziskovalcev odpravila iz mesta Xpujil proti calakmulskemu naravnemu parku, kjer so sprva naleteli na ostanke majevskega mesta Chactún.
Od tam naprej so se z mačetami in motornimi žagami podali po zapuščenih kolovozih proti jugu naravnega parka. Letošnja poletna odprava je raziskovalce nagradila še z dvema najdiščema – na novo odkritim Tamchémom in skoraj pozabljeno Lagunito.
Kot pravi Šprajc, so se v lov podali na podlagi letalskih posnetkov, po katerih so vedeli, »da tam nekaj je«. Le slab kilometer od kolovoza so na podlagi koordinat letalskih slik prišli do mesteca, ki so ga poimenovali Tamchém, kar pomeni globok vodnjak. Tako ime zato, ker je posebnost tega najdišča več kot trideset »chultunov«, podzemnih jaškov, ki v večini služijo dostopu do vode.
Večina najdb uvršča Tamchém v zadnja stoletja prvega tisočletja našega štetja, vendar triadna akropola in površinska keramika kažeta, da njegova poselitev sega vsaj do pozne predklasične dobe – med tristotimi leti pred našim štetjem in dvesto petdesetimi leti našega štetja.
Pozabljeno mesto
Do drugega majevskega najdišča se je ekipa raziskovalcev morala odpraviti s štirikolesniki, saj so se s terenskimi vozili lahko mestu približali le na štiri kilometre. Ko so se dokopali do starodavnega mesta, so jih pozdravila veličastna »vrata« s fascinantno podobo zemeljske pošasti. Gre za zoomorfno fasado, ki predstavlja vhod v urbano mestno jedro. Fasade z zevajočimi žreli, očmi in zobmi so sicer tipične za arhitektonski stil območja Rio Bec. Dr. Šprajc se je kmalu spomnil na risbe ameriškega arheologa Erica von Euwa.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je von Euw dokumentiral več kamnitih spomenikov in spektakularno fasado z vhodom v obliki zevajočega žrela zemeljskega božanstva, toda rezultati njegovega dela niso bili nikoli objavljeni. Njegove risbe, ki jih hrani muzej Peabody harvardske univerze, so poznali le nekateri strokovnjaki, natančna lega najdišča, ki ga je ameriški arheolog imenoval Lagunita, pa je vse do danes ostala neznanka.
Lagunito je neuspešno iskalo več raziskovalcev, dr. Šprajc pa je po primerjavi von Euwovih risb kmalu ugotovil, da so z ekipo ponovno našli izgubljeno mesto. Tako kot Tamchém tudi Lagunita spada v pozno klasično obdobje. V mestnem jedru izgubljenega mesta so našli še skoraj dvajset metrov visoko tempeljsko piramido, številne velike zgradbe palačnega tipa, ki obkrožajo štiri večje trge, kamnite spomenike ter oltarje z dobro ohranjenimi reliefi in hieroglifskimi zapisi. Identificirali so tudi ostanke igrišča za obredne igre z žogo, ki jih je sicer v majevskih nižavjih veliko, vendar je pomembno dejstvo, da so se pojavljali v politično pomembnih regionalnih središčih.
»Živa« fasada je bila dokaj pričakovano odkritje, nepričakovani pa so bili številni piramidalni templji in spomeniki z napisi, ki so v regiji Rio Bec redki. »Zelo zanimiva sta med drugim tudi dva oltarja v Laguniti, ki imata nenavadno žebljasto obliko,« poudarja Šprajc in dodaja, da so to ene od posebnosti, ki doslej niso bile znane na drugih območjih Majev. »Nove, netipične najdbe odsevajo prelome v kulturnih tradicijah, njihov pomen za razumevanje politične geografije in zgodovine območja pa bo treba šele pojasniti.«
