»Pravzaprav sem danes za vse nespretne, nelogične in negospodarne poteze takratnemu vodstvu Darsa in vsem njihovim zvestim zaščitnikom, ki nas pred dvanajstimi leti niso spustili ob avtocesto, s katero se je promet speljal mimo našega gostišča, prav hvaležen,« poudarjeno preudarno izreče Bojan Gasior, direktor Gostinskega podjetja Trojane. Podjetja, kjer na dan še vedno ocvrejo več tisoč znamenitih trojanskih krofov, kjer se še vedno ustavlja več kot 50 avtobusov na dan, kjer za goste skrbi okoli 150 zaposlenih, zvečine visoko izobraženih kadrov, ki jim pomagajo na lica izvabljati prijazen nasmešek še enkrat višje plače kot znaša povprečje panoge pa tudi za mnoge sanjska božičnica v znesku povprečne slovenske plače.
Davkov dovolj za vse predore
»Čeprav je marsikdo dvomil, da nam bo po izgubi tranzita sploh uspelo obstati, smo v celoti obdržali nekdanji promet in še vedno sodimo med najuspešnejša gostinska podjetja. Ob avtocesti pa je ponudba skromna, obljubljenega velikega centra ni ne v Lukovici ne v Celju, ni obljubljenih sedežev v restavracijah, ni delovnih mest, ni davkov, najbolj nenavadno pa je to, da pri nas ob avtocesto nikjer niso spustili domačega ponudnika, v sosednji Avstriji, denimo, pa niso zraven spustili nikogar od tujih ponudnikov,« pojasnjuje Gasior, ki podjetje vodi že dobrega četrt stoletja in danes ne izključuje možnosti, da bi ob vseh nedefiniranih pogojih, ki so jih ob avtocesti sproti krojili ljudje brez občutka za gospodarjenje in trženje, morda tem uspelo potopiti tudi podjetje s tako trdno tradicijo, kot je trojansko. »Tudi če bi bil objekt v Lukovici, ki smo si ga prizadevali zgraditi, naš, bi nas lahko privijali z najemninami za zemljišče in še čem...« razmišlja sogovornik, ki še vedno ne razume, zakaj se Dars in država ves čas tako zlahka odrekata zaslužkom, ki bi jih prinašala dobra ponudba ob avtocesti. Da v njihovem početju ni logike, ga prepričuje tudi dejstvo, da Dars že leta mirno plačuje najemnino za podporni gradbeni oder, ki skupaj drži dva njihova med vrtanjem predorov poškodovana objekta. »Raje plačujejo najemnino, kot da bi poravnali škodo,« kar dvakrat ponovi sogovornik.
»Ob avtocesti bi lahko z našim projektom, ki smo ga preudarno razvijali in kar petnajstkrat popravljali, razvili smo tudi ustrezne materiale in embalažo za strežbo v avtomobilih, lahko vsi dobro zaslužili. Še zlasti, če bi nam dovolili restavracije ob polici, kjer bi potnikom 24 ur na dan stregli malice kar v avtomobilih, razširiti na vse štiri avtocestne krake,« še ni pozabil smelih načrtov Gasior. »In koliko delovnih mest bi to bilo,« prešteva in pristavi, da so s svojim delom na Trojanah državi že odmerili toliko davkov in prispevkov, da bi zadostovalo za gradnjo vseh štirih trojanskih predorov. Darsovci, ki so vztrajno izigravali predpise in jim niso pustili ob avtocesto, pa so še danes »uspešni« poslovneži, sklene misli Gasior in z nasmeškom doda: »Ampak danes delajo škodo drugje. Protikorupcijski komisiji pa v reviziji njihovih postopkov nikoli ne bi zmanjkalo dela.«
Velika družina s 150 člani
Skrivnost njihovega uspeha pa ni nikakršna skrivnost, pravi direktor. Pojasni, da sta k uspehu seveda pripomogla njihov sloves in tradicija, ki pa so ju morali obdržati tudi po tem, ko je tranzit ubral drugo pot. »Ni težko ob avtocesti prodati kavice, da pa gostje zavijejo z avtoceste, jim pa že moraš ponuditi nekaj več. To je lahko le bogata ponudba, ki jo pripravljajo in strežejo zadovoljni zaposleni,« meni direktor.
Zato pri njih ne more delati kar vsak. Zaposlene skrbno izbirajo in pošteno preizkusijo. »Čeprav nas je 150, nismo klasično podjetje, prej velika družina, saj zaposleni niso številke, imamo tudi zelo razvit socialni čut. Tako zaposlenim omogočamo, da z družinami vsako leto brezplačno preživijo teden dni na morju in v zdravilišču,« našteva sogovornik danes skoraj neverjetne ugodnosti za zaposlene delavce z nadpovprečnimi dohodki. Natakar zasluži okoli 1300 evrov na mesec, a z dodatki, ne pozabi pristaviti direktor. Pravi, da se nihče ne otepa nedeljskega dela, ki je bolje plačano. Ko je treba poprijeti za kako delo, to vsi brez težav storijo, še doda in pojasni, da to velja tudi zanj. Tudi on namreč poprime za katero koli delo, izredno rad pa streže goste, kar je tudi njegov osnovni poklic, se pohvali Gasior. Pove pa tudi, da so lani zaposlili kar pet študentov, vse s končano sedmo stopnjo izobrazbe, ki jim kljub diplomam ni prav nič težko delati v strežbi. Da, na Trojanah goste strežejo tudi diplomirani ekonomisti, inženirji živilstva, sociologi, višji upravni delavci... Vsi z nasmeškom na licih!
Poslovne ženske so redne gostje
Tudi v ponudbi so v trojanskem »gostišču s tradicijo«, kakor pravi njihov slogan, naredili ostre reze in se prilagodili spremenjeni strukturi gostov, pove Irena Lavrin, ki v podjetju dela že skoraj 15 let, a se pošteno zmede ob vprašanju, kakšen je njen delovni naziv. »Ja, tako kot drugi delam vse, torej je tudi moj delovni naziv 'vsi za vse',« se pošali. Prizna pa tudi, da ima precej zaslug za njihovo posebno ponudbo, ki je na jedilnikih vedno opremljena s slikami. »Izkušnje so nas naučile, da slika z obloženim krožnikom gostu pove o jedi veliko več kot še tako izbrano ime,« pojasni Lavrinova in doda, da so naslikane jedi še zlasti priljubljene med tujimi obiskovalci, ki jih ni malo.
Pri njih se redno ustavlja zlasti veliko Avstrijcev in Italijanov, med domačimi gosti pa je zelo veliko poslovnežev. »In poslovnih žensk,« se hitro dopolni ter pojasni, da poslovne ženske izjemno cenijo njihovo ponudbo z jedilnika »odnesi s seboj«, saj doma nimajo časa kuhati po naporni službi, ki jih vodi mimo Trojan. No, ponudba »odnesi s seboj« je priljubljena skozi vse leto in ne samo med poslovnimi ženskami. Med tednom gostje odnesejo s seboj vsaj 50 kosil na dan, ob koncu tedna pa še raje pridejo na kosilo kar k njim. V ponudbi »odnesi s seboj« so v zimskem času pravi hit domače koline, veliko povpraševanje je tudi po enolončnicah, obarah in golažih, poleti pa po ribah in solatah. Domače koline pripravljajo povsem sami, se pohvalita direktor Gasior in Lavrinova kar hkrati in dodata, da je šla skozi njihovo kuhinjo že cela farma prašičev, ki jih nabavljajo v Celju. Sami delajo vse – od krvavic do pečenic in ocvirkov.
Na leto dva milijona krofov
Seveda pa v njihovi ponudbi nikoli ni šlo in ne gre brez znamenitih in zaščitenih trojanskih krofov, ki so simbol in zaščitni znak podjetja, postavljajo pa se tudi z znakom slovenske kakovosti SQ. Ocvrli so jih že več kot sto milijonov, po dva milijona na leto – za vsakega Slovenca vsaj po enega. Okroglega stomilijontega krofa sicer uradno še niso proslavili, a ga bodo, zagotavlja Gasior, čeprav z zamudo.
Znamenito recepturo trojanskih krofov je na Trojane prinesla leta 1961 iz zagorske gostilne Grčar tja priženjena Rajka Konšek. »Receptura se od takrat ni spreminjala, malce se je posodobilo le računalniško podprto cvrtje,« pojasni direktor in doda, da za krofe ves čas skrbno izbirajo le kakovostne, ekološko pridelane domače sestavine. »Krof se cvre v dvanajst metrov dolgem cvrtnjaku s 550 litri olja,« nadaljuje Lavrinova in pojasni, da gre v linijo osem krofov hkrati, cvrejo pa se 20 minut. Med tednom jih na dan ocvrejo okoli pet tisoč, ob koncu tedna do 15.000, v pustnem času pa tudi do 23.000 na dan. »In vse prodamo na Trojanah,« pomembno pristavi direktor. Pristavi pa tudi, da niso ekološko ozaveščeni le pri sestavinah, marveč tudi pri energiji. »V zadnjih dveh letih smo zgradili dve fotonapetostni elektrarni. Tudi ogrevamo se s kogeneracijskimi napravami, viške energije pa oddajamo v omrežje. Računamo, da se nam bo naložba povrnila v šestih letih in bo prispevala k znižanju stroškov in rentabilnosti poslovanja, kar bo omogočalo ohranjanje standarda zaposlenih,« je jasen Gasior.
Razmišljajo pa tudi o širitvi gostišča s približno 500 sedeži še z restavracijo s 150 sedeži, a že enajst let čakajo na spremembo namembnosti edinega za pozidavo primernega zemljišča v bližini. »Ne, ni na prvovrstni kmetijski zemlji in tu v hribih ne gojimo pšenice,« se pošali direktor, ki bi rad širil tudi parkirišča in bolje uredil izvoze, a tudi za to ne dobi potrebnih dovoljenj.
