Prav v tej maniri smo si s prijatelji vzeli čas. Namen je bil pogledati čez mejo, in sicer arhitekturne rešitve vinskih kleti v Furlaniji - Julijski krajini. Le streljaj od nas je splošna situacija v vinogradništvu in vinarstvu popolnoma drugačna, pravzaprav kot z drugega planeta. Dogajajo se relativno velike investicije v kleti in opremo, vključujoč udeležbo znanih arhitektov. Rahlo gričevnata pokrajina je prekrita z dokaj velikimi vinogradi – trta ob trti, klet ob kleti. Med tako gosto posejanimi vinarji je čutiti spoštovanje, ki ga imajo drug do drugega; dobre želje soseda do soseda. Čeprav ocenjujem, da je njihovo poslovno okolje veliko bolj konkurenčno kot recimo v majhni Sloveniji. A morda jih prav ta spoštljiv medsebojni odnos skupaj s konkurenco sili k temu, da skušajo biti še boljši in boljši.
Trdim, da pri nas zaradi različnih vzrokov med vinarji ni prave mere konkurenčnosti. Pravzaprav delamo v poslovnem okolju pomanjkanja konkurence, z vsemi posledicami, ki jih tako poslovno okolje rodi, kar se v končni fazi odraža kot pomanjkanje napredka. Na medsebojno spoštovanje med slovenskimi vinarji tudi ne bi stavil, čeprav se položaj v zadnjih letih izboljšuje, in obstaja kar nekaj kolegov, ki že vrsto let vedno in povsod o svojih kolegih govorijo le dobro ter nesebično izmenjujejo svoje izkušnje. Ni pa to razširjena praksa.
Tako smo si druženje v soboto pričarali vinarji sosedje v zgornji Vipavski dolini in na Krasu. Zraven smo vzeli še tolminskega Štajerca. Za vrhunsko kuhinjo je poskrbel Miha Bratina, za vsebino v kozarcih pa je vsak prispeval nekaj iz svojega arhiva. To pot rdečine, čez tri mesece bo tematika drugačna. Večer se brez pomislekov uvršča med nepozabna druženja med prijatelji, ravno pravšnja za ta praznični čas. In obilo takih trenutkov vam vsem skupaj želim.
