Sama verjamem, da dobro kuha samo srečen kuhar. Dobra jed ni odvisna samo od dobrih sestavin, temveč predvsem od dobre sinergije v kuhinji. In dobro, pozitivno energijo lahko ustvarjajo samo srečni ljudje. Zato je trenutek in dan zase tako zelo pomemben. In zato vsako poletje ta »dan zase« tako zelo pogrešam.
Verjamem v absolutizem. Predvsem v kuhinji. Gost mora biti zelo zadovoljen, samo »zadovoljen« ni dovolj. In verjamem v srečno, veselo hrano. Obstajajo kuharji, ki so tehnično izjemno dovršeni, a vedno ostanejo samo dobri kuharji. Vesela hrana namreč potrebuje dobro sestavino in dobro – ne nujno izjemno – tehniko, predvsem pa srečnega, duhovitega, pronicljivega in razmišljujočega kuharja. Vesela jed je kot življenje: barvita, raznolika, sončna, polna malih kontrastov, tako v oblikah kot temperaturah in teksturah.
Konec lanskega avgusta sem sredi največjega dela pustila svojo kuharsko ekipo samo. Razlog je bil sicer zelo dober. Odpotovala sem na Poljsko, kjer sem teden dni z največjimi kuharji sveta odkrivala in na novo ustvarjala revno poljsko kuhinjo. Bilo je podobno iluzijam, sanjam. Ko pa sem se v poznih urah odpravljala spat, so moje misli in skrbi poletele domov, kjer se je ladja (kuhinja) brez kapitana (mene) utapljala v viharju.
In ko sem kakšen mesec po koncu projekta »Cook it raw« v svetovnih medijih o njem prebirala same pohvale – nase sem bila zelo ponosna – sem med pisanjem naletela tudi na zapiske angleškega novinarja, ki je opozoril, da – medtem ko se veliki kuharji sveta podijo po gozdovih, jezerih, brodijo po potokih in rešujejo (poljski) svet – njihove restavracije ostajajo brez najpomembnejše osebe: glavnega kuharja.
Tako morske sanje za zdaj ostajajo sanje, iluzija. Takrat pa, ko se sanje uresničijo, naj kuhar zaklene vrata svoje restavracije.
