Igram svojo glasbo, kar je zame najpomembnejše. Včasih je to folk, včasih klasika, tu in tam dodam malo jazza, je pa tudi veliko improvizacije. Nekoč sem v šali dejal, da igram »dark folk«, kar je morda najboljši opis moje glasbe, čeprav nerad govorim o žanrih. Ne uživam v tem, da opisujem nekaj, pri čemer besede niso potrebne. Glasbo je treba poslušati, ne pa opisovati.
V enem od intervjujev ste nekoč dejali, da niste normalna oseba. Kar je za vašo glasbo verjetno zelo dobro – ljudje danes namreč ne iščejo več normalnosti in konvencionalnosti, ampak nekaj drugačnega, česar ne vidijo in slišijo vsak dan.Naj vas popravim – rekel sem, da se pri meni vidi, da nekaj ni v redu, a sem imel v mislih svoj pristop h glasbi. Sicer živim popolnoma normalno življenje, hči vozim v šolo, kuham, vsak dan vadim, gledam televizijo, vozim avto. Živim normalno življenje – vsaj tako se mi zdi.
Je vaša drugačnost tudi posledica tega, da ste se na inštrumente naučili igrati sami, ne pa v šoli?Prve korake igranja na violino sem se naučil pri profesorjih, ko pa mi ti niso imeli kaj več za pokazati, se mi je zdelo najbolje, da pustim šolo. Na moje veselje so se strinjali. Takoj po šoli sem odšel v Pešto, kjer se je začela moja tako imenovana kariera … igral sem pri Mihályju Dreschu (priznan madžarski saksofonist, op.p.), s katerim bom nastopil tudi v Ljubljani.
Kako se vaša divjost, če temu lahko tako rečemo, sklada s svetom klasične glasbe?S klasiki sploh ne igram. Kjer pa je možnost za improvizacijo, tam je tudi možnost za sodelovanje, vsaj do sedaj je bilo tako. Kako pa me vidijo oni, ne vem, to je vprašanje zanje. S takimi stvarmi se ne ukvarjam, kakor tudi ne prebiram kritik, ne gledam lastnih koncertov in jih tudi ne analiziram kot nogometno tekmo.
Dva albuma ste posneli v gozdu. Zakaj tam?Ta gozd je bil nekoč blizu, sedaj ga ni več, ker so ga posekali. Akustika je bila fantastična. Vonji, sonce in celotna okolica so ti dali neomejeno svobodo, ki smo jo mi izkoristili.
Je duša, ki jo vnesete v svojo glasbo, tista, ki jo dela edinstveno in privablja toliko poslušalcev?Nimam pojma. Morda gre za dušo, morda za kompozicijo, morda za oglaševanje, kdo ve, kako pride do tega, da nekdo posluša ravno mojo glasbo. Všeč mi je, da ne igram pred prazno dvorano, kakor tudi, da me na koncu ne spustijo z odra.
Na raznovrstnost vaše glasbe so vplivala tudi številna sodelovanja z drugimi glasbeniki. Vam je kateri od njih ostal še posebej v spominu?Recimo moj zadnji koncert, na katerem sem v Budimpešti gostil Robyja Lakatosa, madžarsko-ciganskega virtuoza svetovnega ranga. On ima svojo cigansko skupino, tudi jaz pa imam cigane v svoji. Koncert je bil zabaven in sproščen, morda bova sodelovanje celo nadaljevala.
Se imate za zvezdo na vašem področju? Mnogi vas namreč imajo za glasbenega genija, ki mu ni para.(Na vprašanje glasbenik ni odgovoril, op.p.)
Boste danes začarali tudi slovensko občinstvo?To nikakor ne more biti cilj, ampak samo posledica koncerta. A upam, da nam bo uspelo.
