Za note nimam časa, niti me ne zanimajo

Félix Lajkó je izjemno simpatičen in temperamenten vojvodinski Madžar, ki se je pred 39 leti rodil v nekdanji Jugoslaviji. Violino je prvič prijel v roke pri dvanajstih letih, nižjo glasbeno šolo pa je končal po hitrem postopku, v slabih treh letih. Zelo kmalu je stopil tudi na koncertni oder, ki ga je začel deliti z uglednimi glasbeniki.

Inovativni umetnik, ki ravno toliko dobro kot violino igra tudi na citre, se sprehaja med različnimi glasbenimi zvrstmi. Jazz denimo igra v Dresch kvartetu, sodeluje z madžarskim pianistom in komponistom Györgyjem Szabadosom, pa tudi z Borisom Kovačem in Ritual Novo, Alexandrom Balanescujem, Minom Tanako, Noir Désir, Bobanom Markovićem in drugimi.

Še nikoli nisem napisal svojih pesmi na papir, vse je v moji glavi. Sploh nimam časa za note, niti me ne zanimajo. Moje kompozicije se ves čas spreminjajo, sploh ni mogoče, da bi dvakrat zaigral isto. Moram reči, da sem celo poskusil biti dosleden, a se vedno izteče drugače, tudi najbolj enostavnih delov mi ne uspe zaigrati povsem enako. Vedno dodam še kakšen glas ali kaj odvzamem. Osrednjega motiva v komadu seveda ne menjam, toda ves čas tudi improviziram – to me navdušuje, to je moja glasbena svoboda!

Kar pa zadeva žanr, sem se nekoč res pošalil, ko sem rekel, da igram »dark folk«, čeprav je to morda še najboljši opis moje glasbe. Sicer pa nerad razvrščam glasbo po žanrih. S tem je podobno kot z vinom – ali je dobra ali pa ne! Tako zelo enostavno je to.

To je seveda povsem slučajno. (Smeh.) Res pa sem že od nekdaj rad poslušal Beethovna in Mozarta. Toda svoj rojstni dan praznujem s prijatelji in niti na kraj pameti mi ne pade, da bi tega dne užival v Beethovnovi glasbi. Da pa sem Paganini, so napisali novinarji... Ljubim improvizacijo, ljubim violino, vsak dan vadim, brez tega ne gre.

Vse to so bila sodelovanja v pravem trenutku. Ravno improvizacije mi dajejo tisto svobodo, da potem lahko sodelujem s sebi podobnimi glasbeniki, ki jim je ravno tako zelo pomembna improvizacija. Vsi, ki jih omenjate, so takšni, in četudi že nekaj let nismo skupaj koncertirali, to ne pomeni, da ne bomo nikoli več. Med novejšimi nastopi mi nedvomno ostaja v spominu druženje s pevci glasbeniki iz Huun Huur Tu iz Tuve, to je bilo leta 2011. Januarja letos pa sem denimo nastopil z legendo – violinistom Robyjem Lakatosem.

Pravzaprav sva se srečala samo enkrat v Londonu, predstavili so naju in to je bilo vse.

Na odru ni zavajanja, to pričakujem tudi od svojih kolegov, s katerimi igram. Seveda je moj cilj, da me poslušalci vedno vidijo v moji najboljši izdaji, ob tem pa sem srečen, da lahko igram svojo glasbo, ter še srečnejši, če je vse to všeč tudi poslušalcem. Vedno pravim kolegom, da se nismo zbrali zato, da bom jaz dominiral na sceni, da zbiram bonus točke, da se »družimo«. Zbrali smo se, da poslušamo drug drugega in uživamo v muziki!

Nisem nastopil le v Mariboru, slišali so me tudi že v Kamniku, Portorožu, Lendavi, Murski Soboti... Rekel bi, da od nekdanjega jugoslovanskega tržišča še največ igram prav v Sloveniji. Morda tudi zato, ker so tukaj poslušalci najbolj odprti.

Žal si je moj basist Ferenc Kurina poškodoval roko, tako da bomo program morali nekoliko spremeniti. Moj gost bo Dresch Mihaly, cenjeni madžarski saksofonist, pri katerem sem začel igrati že davnega leta 1992. Program, ki ga boste slišali, smo nazadnje igrali novembra lani na Kitajskem.

Najprej moramo izdati nov cede, na katerem igram citre, potem me čaka turneja po Madžarskem. Poleti bo vrsta nastopov na poletnih festivalih, v kratkem pripravljamo nadaljevanje turneje po Kitajski. Polno glavo imam vsega, kar je treba realizirati, in normalno je, da moram določen čas preživeti tudi doma z družino, na svojem dvorišču. Tam se napolnim z energijo.