Aikido kot osnova za kariero
Tako kot mnogi drugi protagonisti akcijskih filmov tudi Seagal svojo legitimiteto črpa iz tega, da je bil tudi sam športnik; je mojster aikida, v katerega se je usmeril v najstniških letih, ko je spremljal očeta, sicer matematika, ko je ta služboval na Japonskem. Seveda obstajajo dvomi o njegovem dejanskem obvladanju te starodavne veščine, kar pa je spričo narave njegove filmske kariere oziroma neizbežnosti dvomljenja o karakterju, kakršnega predstavlja, povsem logično. Kot pribito pa ostaja, da je ena od njegovih pomembnejših potez v svetu aikida ta, da se je družil z aikido ženskami. Najprej z japonsko inštruktorico aikida iz Los Angelesa, s katero se je poročil leta 1974, s čimer je posledično prevzel vodenje aikido šole svojega tasta v Osaki; kar je, mimogrede, podobna inicacija kot tista, da naj bi Miroslav Blažević - Čiro prvo veliko potezo v življenju naredil, ko je osvojil srce soproge lastnika tržaške trgovine.
Seagal je bil na Japonskem slabih deset let. V ZDA se je vrnil v družbi starejše tečajnice aikida; z njo je v Hollywoodu ustanovil šolo aikida, kar se je izkazalo kot primerna startna osnova za filmsko kariero. Medtem ko so ostali moledujoči za vloge kelnarili in prosjačili za vizitke uglednih gostov, je Seagal poučeval borilno veščino. Do prve vloge v filmu Nad zakonom je prišel leta 1988, v filmu pa je igrala tudi Sharon Stone. Odgovor na uganko, kako je lahko Seagal pri 38 letih posnel svoj prvi film, je Michael Ovitz, hollywoodski producent (produciral je na primer tudi Tolpe New Yorka). Kako? Seveda, ta je najprej postal njegov tečajnik aikida, potem pa v njem prepoznal filmski potencial.
Rad ima grob naturalizem
Ki pa je nedvomen. Ob Jean-Claudu Van Dammu in Chucku Norrisu Seagal dopolnjuje trojico, ki je zadnjih trideset let obvladovala akcijske filme. Nihče ni večji od njih; a tudi nihče od kolegov ne lomi nosov, rok in drugih okončin tako brez milosti, na trenutke celo uživaško sadistično, pa čeprav na strani domnevne pravice, kot ravno Steven Seagal. Seagal pač ni zavezan viteškemu čakanju na to, da bo prvo potezo izvedel nasprotnik, ampak neredko udari prvi. Ena njegovih specialnosti je udarec, ko pokaže nasprotniku hrbet, potem ga pa udari iz obrata. Za razliko od drugih kolegov mu prav tako ni problem uporabiti priročno hinavskih uličarskih sredstev, kot je biljardna krogla v gostilniškem prtu in podobne domislice. Njegove nasilniške scene so tudi bistveno bolj naturalistične: pokanje kosti je zvočno poudarjeno in človeka direktno asociira na oddelek intenzivne nege, nosovi so lomljeni brutalno, enako naturalistično grobi so zobje, ki jih pljuvajo njegovi nasprotniki. Seagal nasprotnike ponižuje. Tudi z monologi, v katerih tepta njihovo moškost ali se naslaja nad njihovo nemočjo oziroma svojo suverenostjo. Kajti Seagal v primerjavi s svojimi kolegi tudi tudi bistveno več govori.
V filmskem svetu kroži šala, da gre za človeka, ki se med vsemi igralci jemlje najbolj eksplicitno, torej neskrivaško resno. Pri tem velja upoštevati, da je Seagal simbol za »trash« neumetniško produkcijo, nad katero elita viha nosove malodane »po defaultu«. Zato, ker to pač paše k obleki ali torbici. Seagal je kariero zgradil na filmih, ki se niti niso prikazovali v kinodvoranah, ampak so izhajali direktno na VHS-kasetah – torej podobno kot pornografija. Tako o njem med drugim kroži zgodba, da je nekoč izstopil iz svojega bivalnika in sodelavcu rekel: »Prekleto, tako dobrega scenarija pa še nisem prebral.« – »Aja, kdo ga je pa napisal,« ga vpraša kolega, Seagal pa odgovori: »Jaz.«
Od prvenca dalje je posnel več kot 40 filmov in se mu nikakor ne more očitati, da je zabušant. V Ljubljano tokrat prihaja z bendom. Natančneje, blues bendom, v katerem igra kitaro. Zvenijo precej spodobno.
