73 sekund glasu velikega kanclerja

Senzacionalni zvočni zapis se je skrival v dokaj preprostem lesenem zaboju, ki so ga našli med zapuščino Thomasa Alve Edisona. Upravitelj zapuščine velikega izumitelja je leseni zaboj s 17 voščenimi valji odkril leta 1957 v Edisonovi knjižnici, vendar ni dobro pogledal, za kaj gre. Dal ga je v arhiv in šele pred nekaj dnevi, torej po 55 letih, je nemški znanstvenik Stephan Puille skupaj z ameriškimi kolegi odkril, kaj se je skrivalo v tem zaboju.

V zaboju so na voščenih valjih zvočni posnetki iz let 1889 in 1890. Poleg Bismarcka govori tudi general Helmuth von Moltke, znan po dveh velikih zmagah, nad Avstrijci leta 1866 in Francozi leta 1870, ki sta omogočili združitev Nemčije. Železni kancler Bismarck govori vsega skupaj minuto in 13 sekund. To je zdaj edini tonski posnetek te izjemne zgodovinske osebnosti, ki je pomembna tudi za slovensko zgodovino, saj se je leta 1866 po vojaški zmagi nad Avstrijo odpovedal veliki Nemčiji, ki bi segala do Trsta.

Bismarck zapel marseljezo!?

Doslej je bilo znano, da je oktobra 1889 Edisonov sodelavec Adelbert Theodor Edward Wangemann obiskal nemškega kanclerja na njegovem gradu pri Hamburgu, pri čemer je imel s seboj nekakšen aparat, pri katerem je igla, občutljiva za zvok, v vrteči se voščeni valj zapisovala tone. Bismarck je bil navdušen nad tem novim tehničnih izumom, fonografom, in je z veseljem sodeloval pri snemanju. O tem je tedaj poročal predvsem hamburški tisk. Za valj, na katerem je bil zvočni zapis, pa se potem ni vedelo, kaj se je z njim zgodilo. Zdaj so ga odkrili v ZDA.

Wangemann je prišel iz ZDA po Edisonovem naročilu, da bi na svetovni razstavi v Parizu predstavil fonograf. Nato je odšel še v Nemčijo, kjer je izkoristil priložnost za srečanje z velikim nemškim kanclerjem. Wangemann mu je že vnaprej pripravil, kaj mora reči Nemcem z obeh strani Atlantika (ravno v tistem času se je ob gospodarskem vzponu Nemčije končalo obdobje selitve milijonov Nemcev v ZDA), vendar je Bismarck raje povedal nekaj, česar se je domislil sam. V 73 sekundah je poliglotski kancler govoril v angleščini, nemščini, latinščini in francoščini. Začel je s tedaj popularno ameriško pesmijo In Good Old Colony Times, nadaljeval z neko švabsko balado, nato povedal nekaj verzov iz študentske pesmi Gaudeamus igitur, potem pa je presenetil s francosko himno Allons, enfants, de la Patrie, le jour de gloire est arrivé. Contre nous de la tyrannie, l'étendard sanglant est levé.

Na koncu je 74-letni Bismarck nekaj besed namenil svojemu sinu Herbertu: "Vse počni v mejah zmernosti in nravnosti, to naj velja za delo, hrano in pitje. To je očetov nasvet sinu." V teh besedah je bilo veliko ironije. Nemški kancler je bil znan kot deloholik, ki je rad pil in jedel, zaradi česar je bil precej debel. Sicer pa je Wangemann nekaj dni pozneje predvajal zvočni posnetek sinu Herbertu in sin je takoj prepoznal očetov glas.

Skušal preprečiti povezavo Francije z Rusijo

Kako to, da je kancler pel tudi francosko himno Allons, enfants, de la Patrie, le jour de gloire est arrivé… (Pojdimo otroci domovine, dan slave je prišel)? Ali se je Bismarck hotel ponorčevati iz poraženih Francozov? O tem bodo morali povedati svoje zgodovinarji. Vsekakor je bila Francija tedaj največji sovražnik združene Nemčije, saj v Parizu predvsem niso mogli pozabiti, da so izgubili Alzacijo in del Lorene.

Bismarck sam je po vojaški zmagi leta 1870 nasprotoval, da bi na tak način ponižali Francijo, vendar se je uklonil pritisku generalov in drugih nemških politikov. Po združitvi leta 1871 pa je kot prvi nemški kancler predvsem skušal preprečiti, da bi se Francija povezala z Rusijo in Veliko Britanijo proti Nemčiji.

In ravno to se je zgodilo, potem ko ga je leta 1890 s položaja kanclerja odstavil novi nemški cesar Viljem II. (1859-1941). Zunanjepolitična osamitev gospodarsko vse močnejše Nemčije, ki jo je v veliki meri zakrivil Viljem II., je zlasti zato, ker je bil za Nemce vse bolj nevaren rusko-francoski obroč, vodila v prvo svetovno vojno. O lahkomiselnem Viljemu II. povejmo še, da jeseni 1889 v nasprotju z modrim Bismarckom ni dovolil, da bi Wangemann posnel njegov glas.