V nedeljo po dirki sem bil na večerji s skupino Avstralcev in sem se pred njimi kar malo osmešil, ko sem jih to vprašal. Zanje je to višek ukvarjanja s kolesarstvom, redno hodijo na razne maratone in dirke. Nekateri so dobili celo sponzorje, da so prišli v Evropo. Mnogi so prišli z družino, nastop vključili v počitnice. Tekmovalnost nas najbolj žene. Sicer sto ljudi ne tekmuje za prvo mesto. Drugi se merimo s sabo, z znanci, s časom. Na nobeni dirki ni vse prijetno, trpimo čez klance, da se marsikdo sam vpraša o smislu. Ko prideš v cilj, je vse pozabljeno. Dogodek velikokrat ni bistvo. So pa dnevi in meseci pred tem, ko se odločiš za izziv, se pripravljaš, potiš, se dobro počutiš. To je največja slast kolesarstva. Odkar kolesarim, sem izgubil 19 kilogramov. Treba je imeti cilje. Človek brez cilja je kot ladja brez krmila.
Je imeti vrhunsko tekmovalno kolo prestiž ali nuja? Eno od elitnih kolesarskih pravil pravi, da mora biti kolo na strehi avtomobila dražje kot avto.Včasih res vidim, da nekateri s kolesom presegajo zmožnosti proračuna. A vsak kupi kolo za svoj denar. Izpostavljanje zagotovo je. No, če nismo dobri, imamo vsaj dobra kolesa, je star izgovor. Trend zadnjih let je kar opazen, visoki obročniki in podobne stvari se kar vidijo. Na svetovnem prvenstvu sem govoril z nekaterimi strokovnjaki, ki so hitro opazili, da so kolesa slovenskih kolesarjev dosti bolje vzdrževana in boljša od tujih. In po številu kolajn smo bili drugi, pa je bilo v Ljubljani zastopanih 44 držav, vse kolesarske velesile. Od daleč se nihče ni pripeljal samo na izlet.
Se ta množična tekmovalnost čuti tudi po številu licenciranih kolesarjev pod okriljem Kolesarske zveze Slovenije?Ne, ker licence v Sloveniji še niso obvezne kot v nekaterih drugih državah. Je nekaj debat, da naj bi se to zgodilo. A to verjetno večjega vpliva nima. Ko sem bil prvič na Maratonu Alpe, uradno ni bilo merjenja časa, je pa vsak vsaj z enim števcem na kolesu meril čas. Ta trend tekmovalnosti bo torej izražen v vsakem primeru, z licenco ali brez, z merjenjem časa ali brez. Število udeležencev na prireditvah je odvisno od zahtevnosti prireditve, prepoznavnosti, organizacije, tradicije. Po moje je zaradi zahtevnosti Maratona Alpe meja udeležencev okoli 1000. Na maraton Franja, z malo in veliko traso, čredni nagon lahko številko dvigne na 5000 udeležencev. Tu se odraža, da je kolesarstvo slovenski nacionalni šport, čeprav marsikdo to nerad sliši.
Kako deluje panožna Kolesarska zveza Slovenije?Kolesarska zveza (KZS) ni velika, čeprav združuje kar nekaj panog. Je majhna in vitka. Še zdaleč ni primerljiva s Smučarsko zvezo Slovenije. Osnova organizacije je predvsem klubski sistem, smučarski je osnovan predvsem na reprezentančni ravni. KZS je torej kot holding, če bi primer vzel iz gospodarstva. Vsak klub ima svoje posle, KZS združuje. Še pred leti so klubi odrivali zvezo, sedaj že razumejo, da zveza ni nujno zlo. Vendar leta zapostavljanja je zdaj v kratkem času težko obrniti. Proračun KZS je okoli 500.000 evrov, večinoma gre za nastope in priprave reprezentanc. Z dvema redno zaposlenima delujemo, z generalnim sekretarjem vred. Zraven so še športni direktor, nekaj trenerjev, a delujejo na projektih.
V kolesarstvu imamo poseben precedens, da Tanja Žakelj in Blaža Klemenčič kot dve najboljši gorski kolesarki v Evropi trenirata ilegalno, saj uredba o vožnji v naravnem okolju še vedno visi nad vožnjo zunaj cest.Trudimo se, poskušamo, a nismo prišli daleč, da bi se to spremenilo. Vključili smo se v številne iniciative, da bi poskušali popraviti to uredbo, a smo še daleč od tega, da bi bilo to urejeno. Še vedno smo bolj papeški od papeža. Uredba zadeva zelo širok krog kolesarske populacije, čeprav bi bila prepoved smiselna le za zelo ozek krog. Uredba pa ima tudi druge negativne učinke, saj spodbuja nestrpnost do vseh gorskih kolesarjev. Trpi turizem, čeprav se gremo slogan Turizem smo ljudje in bi moralo biti nekaj razumevanja do sožitja za vse. Tako pa nekateri le varujejo svoje male interese ali bojazen.
Kot direktor podjetja Butan plin ste povezani z italijanskim podjetjem Liquigas, ki je dolga leta podpiralo profesionalno ekipo. Sedaj se je Liqugas, kjer je vozil tudi Kristijan Koren, umaknil. Veste, zakaj?Liquigas je bil vrsto let nosilec ekipe, vložek je bil okoli osem milijonov evrov na leto in v zlati dobi je Ivan Basso zmagal tudi na italijanskem Giru. Vložek se je, če bi ga razumeli s pogleda marketinga, po vseh izračunih povrnil. Podjetje pa je se znašlo v prestrukturiranju in lastniki so najprej črtali vložek v kolesarstvo, čeprav je za prepoznavnost prav kolesarstvo naredilo več, kot bi z drugimi oblikami marketinga. Tudi drugod opažam, da je razumevanje sponzoriranja športa za mnoge metanje denarja skozi okno. Neupravičeno.
Ste tudi zaradi tega podprli mednarodno kolesarsko dirko za VN Butan plina v Izoli?Lepa dirka je bila, ujeli smo lepo vreme. Po eni plati bi priredili še več dirk, po drugi plati pa je treba uskladiti koledar s tekmovalnimi programi klubov, sicer smo organizatorji kot turistična agencija, ki k nam privablja kolesarje, učinek pa ni vedno pozitiven. Mogoče bi bilo bolj koristno prirediti več dirk z nižjim proračunom v večjih mestih in tako kolesarstvo približati ljudem. Treba bi bilo tudi bolj razmišljati o sodelovanju z organizatorji v soseščini. Pravi paradoks je, da je bilo lani in letos na italijanskem Giru na Zoncolanu, Montažu in Trstu veliko več slovenskih navijačev kot na dirki Po Sloveniji, čeprav so nastopili mnogi kolesarji zelo podobne veljave. Vse, kar je čez mejo, je očitno več vredno.
Kakšna panoga je kolesarstvo kot celota?Neprimerno večja, kot jo mi vidimo. Treba pa se je vprašati, kdo sploh vlaga. V Sloveniji so na vseh bolj obiskanih točkah na prelazih in gričih veseli kolesarjev, a dela zaslužka ne bi vračali v razvoj in popularizacijo panoge. Jim ni treba. Potem so tu prodajalci koles in opreme, prehrane, turistična okolja. Vsi se napajajo od kolesarjev. KZS je začrtala nekaj smernic v tej smeri. Fructal je eden tistih, ki je že videl smisel vlaganja v promocijo skozi vrhunski šport, pa je glavni produkt energijske ploščice. Tudi v tem je tržna niša. Priložnosti je ogromno, populacija kolesarjev vedno večja. Sicer je pa tako, če je prodaja dobra, so zaslužni prodajni agenti, če je slaba, je odgovoren direktor. Po plati KZS sem zato odgovoren, da nismo dobri pri trženju, in to moramo izboljšati.
Unior je s podporo kolesarske ekipe spustašev in Tanjo Žakelj verjetno svetla zgodba o uspehu?Ja, menedžer ekipe Tine Mahkovec je eden tistih, ki je naredil preboj v svet prav s prepoznavno ekipo. Našla se je uspešna naveza, v Uniorju so verjeli v projekt in verjemite, ni se zgodilo čez noč. Je pa žal takih primerov premalo.
Se je kdo iz vladnih ali svetovalnih služb ministrstev obrnil na KZS po kakšen nasvet, denimo v smeri prometa, turizma, promocije Slovenije?Ne da bi vedel. Tudi kakšne okrogle mize ali posveta ni bilo. Pa bi bil verjetno marsikateri pravilnik lahko narejen bolje za delovanje v praksi, da bi ga približali ljudem. Smo pa dobro sodelovali s policijo, delamo z roko v roki in koristi imajo tudi kolesarji na prireditvah, kjer je varovanje vzorno.
Za boljšo promocijo Slovenije kot kolesarske dežele je organizacija amaterskega svetovnega prvenstva lep korak, toda svetovno prvenstvo elitnih kolesarjev, kot bo čez nekaj tednov v Ponferradi v Španiji, je verjetno misija nemogoče?No, ne moremo reči, da ne bo nikoli. Je pa organizacija zahteven zalogaj. Kotizacija je od pet milijonov evrov navzgor. Če v Italiji ne delajo izgube, potem se izplača. Če bi Slovenci stopili skupaj, bi to bila lepa priložnost. Je pa organizacija take prireditve zelo zahteven zalogaj, ki ga en klub ne zmore. To ni Franja. Televizijski prenos dirke Po Sloveniji ni stvar organizatorja. To mora biti projekt države kot promocija turizma. Tako delajo povsod po svetu, v Azerbajdžanu, Norveški, Avstriji. Vložek se bo hitro povrnil, saj ljudje ne gledajo televizije zaradi kolesarstva, ampak tudi zaradi narave. Imamo kaj pokazati. Organizacija amaterskega svetovnega prvenstva je mali korak. Mnogi bodo še prišli, a premalo ljudi je izvedelo, kako lepa je Slovenija, in zato je treba vlagati. Verjemite, da so bili številni gostinci v Ljubljani veseli take prireditve, vsaj 10.000 nočitev so imeli hoteli, pa mnogi v Ljubljani niso vedeli, da prireditev sploh je. Mogoče je to osnova za kaj več.
