Po osamosvojitvi smo željo po slovenskem državljanstvu razumeli kot izkazovanje spoštovanja do nas, kot izraz zaupanja, pozitivnih pričakovanj. Velikokrat smo hitro našli razloge za podelitev državljanstva. Vsak, ki je znal brcati žogo, ga je lahko hitro dobil. Če seveda karikiram, za kar se nogometašem opravičujem.
Do nogometašev, ki pridejo k nam iz tujine, je naša država tudi sedaj prijaznejša, kot je do mnogih drugih tujcev. In tudi po osamosvojitvi ni vseh merila z enakimi vatli.Seveda ne. Spomnim se zgodbe natakarja, ki je k nam prišel iz Francije. Poročen je bil s Slovenko, otroci so bili slovenski državljani, gladko je govoril naš jezik, državljanstva pa nikakor ni mogel dobiti. Problem je bil, ker so od njega zahtevali, da prinese izjavo o odpustu iz francoskega državljanstva, kar je bil popoln nesmisel. Kot generalni sekretar sem odločal, kaj bo uvrščeno na dnevni red seje vlade in približno enkrat na mesec je bil na vrsti tudi paket dvajsetih do tridesetih predlogov za državljanstvo. Ko je do mene prišla informacija o omenjenem natakarju, sem dejal, da dokler ne bo na spisku za državljanstvo tudi on, te točke ne bom več uvrščal na seje vlade. Tako je le dobil slovensko državljanstvo.
Pravite, da smo včasih to, če je kdo želel naše državljanstvo, razumeli kot izkazovanje spoštovanja do nas. Kaj pa danes?Danes smo postali ošabni. Zdi se nam, kot da ima naše državljanstvo ne vem kakšno vrednost. Celo če gre za nacionalni – torej gospodarski, kulturni, znanstveni – interes, ko so po 13. členu zakona o državljanstvu mogoče izjeme, zahtevamo, da mora oseba, preden lahko zaprosi za državljanstvo, najprej eno leto živeti pri nas kot tujec z urejenim statusom. Poznam kar nekaj tujih gospodarstvenikov, ki bi bili pripravljeni pri nas vložiti denar. A kdo od njih bo prišel k nam, če mora tu najprej leto dni živeti kot tujec?
Strinjam se, da je državljanstvo dobrina, ki mora imeti tudi svojo ceno, a ne, da postaviš povsem nemogoč prag. Po naturalizaciji je mogoče priti do državljanstva šele, če ima oseba urejen status tujca in dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega zadnjih pet let neprekinjeno. To je izredno dolgo obdobje. Celo v primeru poroke s slovenskim državljanom so pogoji za državljanstvo še vedno zelo zahtevni. Razumem, da se skuša preprečiti možne zlorabe, ne razumem pa, da je v tej državi vsa zakonodaja narejena v luči možnih zlorab. Vnaprejšnji pogled Slovenije na njene državljane je, da so lopovi, ki jih je treba omejiti, nadzirati... Še toliko večji lopovi pa so v njenih očeh tujci. Ko se namerava tujec poročiti s slovenskim državljanom, je prva predpostavka, o kateri država razmišlja, da želi to storiti zaradi pridobitve državljanstva. Da se torej hoče poročiti zato, da bi zlorabil status, in ne zato, ker se imata dva rada.
Je torej Slovenija zaprta in ksenofobična država?Gotovo. Pravzaprav sem presenečen, da sem pri reševanju problematike tujcev še največ tolerance zaznal pri policiji. Če ponazorim: nekdo pride v Slovenijo kot nedokumentirani migrant in je prepričan, da ima vrsto razlogov, da bo dobil azil. Tri, štiri leta poskuša dobiti ta status, a mu ne uspe, kar pomeni, da bi ga morali takoj odstraniti iz države. Policija pa v takih primerih včasih vendarle ravna modro, izdaja začasne odločbe, podaljšuje roke za prostovoljno izselitev in daje osebi možnost, da si poskuša s kakšnimi drugimi postopki urediti status. A je malo verjetno, da ji bo to uspelo. Ko nekdo pride v državo, zaprosi za azil in ga ne dobi, mu namreč dolgo, da ne rečem za vselej, ostane madež, da je prišel v državo ilegalno. Zelo malo možnosti ima, da mu upravni organ, ki ima diskrecijsko pravico, še kdaj izda dovoljenje za prebivanje.
Tudi združevanje družine je pri nas sila ozko definirano. Predvideno je le za najožje družinske člane: starše in otroke ter zakonce. Medtem ko lahko o možnosti združitve z drugimi sorodniki pri tujcih izjemoma odloča pristojni organ, pri beguncih to sploh ni mogoče.Če malo ironiziram stvari: v zakonu je napisano, da otrok, ki se rodi tujcu, ki ima dovoljenje za prebivanje v Sloveniji, prve tri mesece ne potrebuje dovoljenja za prebivanje. Če ne bi bilo tako napisano, bi si mislil, da se mora že roditi z dovoljenjem za prebivanje. V kasnejšem obdobju je dovoljenje za prebivanje pri otrocih tujcev sicer kar humano urejeno, saj jim ga organ izda po uradni dolžnosti in jim ga, če starši živijo v Sloveniji, do 18. leta starosti tudi podaljšuje. Nekdo na primer iz Afrike, kjer divja vojna, ki dobi pri nas status tujca, pa vsaj eno leto ne more v Slovenijo pripeljati svojega zakonca ali otroka, saj mora imeti pred tem pri nas vsaj leto dni urejeno začasno prebivanje.
Prav tako ni razumljivo, zakaj ni mogoče dovoljenja za bivanje v Sloveniji, ki ga je nekdo dobil, recimo, na podlagi delovnega dovoljenja, dvigniti na slovenskem mejnem prehodu ali pri slovenskem državnem organu, temveč ga mora iti na primer iz osrednje Afrike iskat na slovensko veleposlaništvo v Kairu. Ali pa zakaj mora iti tisoče kilometrov daleč, da vloži prošnjo. In to v sodobnem svetu, kjer obstajajo najrazličnejše komunikacijske poti.
Ste v času, ko ste bili v vladi, dodeljevali dovoljenje za bivanje pri nas iz humanitarnih razlogov, kot je v primeru somalijske deklice naredila Cerarjeva vlada?Tedaj smo se ukvarjali predvsem z begunci iz Bosne. Je pa bil strah pred azilanti tudi tedaj izjemno močan. Glede tega smo podobni Švicarjem. Pri somalijski deklici je država reagirala zaradi pritiska medijev, obstajajo pa mnogi drugi primeri, ki so po vsebini še hujši in je navezanost prosilcev na Slovenijo močnejša.
Verjetno ni mogoče reči, da pri somalijski deklici ni šlo za težko zgodbo. V tuji državi je bila sama, izpostavljena je bila nevarnostim, kot sta trgovina z ljudmi ali zasužnjenje...Nedvomno je šlo za težko zgodbo. Hočem pa reči, da obstajajo tudi drugi prav tako težki primeri, pa nihče nič ne naredi.
Ustavno sodišče je ocenilo, da je člen zakona o mednarodni zaščiti, ki je sicer po novem prenesen v zakon o tujcih, neustaven. V parlamentarni proceduri je predlog sprememb tega člena, ki bi tudi beguncem omogočil, da se v posebnih okoliščinah združijo z drugimi družinskimi člani, ne le z zakoncem in otroki.Diskrecija organa, ki bo odločal o tem, bo pripeljala do novih problemov. Določenemu beguncu bodo združitev omogočili, ker se bo nekdo za to zavzel, drugemu pa ne, ker za to ne bo nihče vedel. Jasno je, da ne moreš vseh življenjskih problemov reševati s predpisi, nekateri kriteriji pa morajo biti vendarle jasni. Ključno za urejeno pravno državo je pravna predvidljivost. Ko se boš bodisi kot begunec, tujec ali slovenski državljan znašel v neki situaciji, moraš vedeti, kaj ti pripada, kaj boš dobil, kdaj in kako.
Toda ali ni pri nas v glavnem vse prenormirano?Marsikaj je prenormirano in je zato tudi nepregledno. Prenormiranost se naša predvsem na, lahko bi rekli, tehnične pogoje in postopke, namen pa je, da se pridobivanje statusov prepreči ali vsaj oteži. Državljanska in tujska zakonodaja je preveč naravnana na to, da lahko najdeš čim več razlogov, zakaj nekoga zavrneš: toliko let bivanja, tak prekršek je naredil, tega denarja nima, ta sorodnik je sporen... Ne sme pa biti odvisno od uradnika, ali bo nekomu dal dovoljenje za bivanje, drugemu pa ne. Tu morda vidim podnormiranost.
Bi lahko rekli, da se leva politična opcija pri nas bolj zavzema za reševanje problemov tujcev kot desna?Če sem povsem iskren, sam velikih razlik ne vidim. Liberalci včasih sicer pokažejo nekoliko več razumevanja za probleme tujcev, a pogosto tudi iz povsem pragmatičnih političnih razlogov. Si pa ne bi upal reči, da so na levici bistveno manj ksenofobični kot na desnici. Vtis, da je več ksenofobije na desnici, je predvsem posledica dejstva, da se ta bolj organizira in da stvari počne manj prikrito, tako ko gre za tujce kot tudi pri vprašanjih drugih ranljivih družbenih skupin.
