Trideset odstotkov dobljenih poslanskih mest je veliko, mar ne? Evropski parlament je s takšno sestavo postavljen v težak položaj sprejemanja zakonodaje. Obe večji politični družini strank na te glasove ne moreta več računati. Če se torej socialisti in krščanski demokrati ne strinjajo o potrditvi določenega zakonskega predloga, se znajdejo v zelo težkih razmerah. Postavljeni so pred dilemo, ali bodo za sprejetje zakonodaje zaprosili tudi katere od evroskeptičnih poslancev, ali pa preprosto upajo, da se bo potrjevanje predlogov zanje dobro izteklo. Zaradi tega v parlamentu prihaja do mnogih negotovosti. Še bolj je zadeva komplicirana, ker ni stabilnih sil večine proti manjšini. Nejasno je, kdo je v vladni koaliciji in kdo v opoziciji.
Na evropski ravni se namreč koalicije spreminjajo od enega glasovanja do drugega, odvisno od tematike. Liberalci lahko pri nekem vprašanju glasujejo enako kot socialisti, spet drugič pa se strinjajo s krščanskimi demokrati. S politično nepredvidljivostjo se pojavi zakonodajna nepredvidljivost in posledično še gospodarska nepredvidljivost. Naj ponazorim s primerom. Evropska komisija s posebnim mehanizmom preverja proračunske politike držav članic. Ni pa jasno, kateri kazalci bodo v naslednjih petih letih postali del tega mehanizma. Med njimi bosta verjetno inflacija in brezposelnost, a kaj bodo še dodali? Bodo tudi nadzorovali kršitve proračunskega deficita, ki ne sme preseči treh odstotkov BDP? Bodo države glede tega vprašanja restriktivne ali bolj fleksibilne? Tega ne vemo, ker imajo različne politične skupine o tem vprašanju razhajajoča se mnenja.
Toda na evropskem svetu so države članice pred meseci že potrdile, da bo glede doseganja pravil pakta stabilnosti veljala večja fleksibilnost...Drži. Posamezne države v težavah, denimo Francija, namreč še dolgo ne bodo mogle doseči tega kriterija. Posamezne politične skupine si želijo nekatere kategorije proračunskih izdatkov izvzeti iz proračunskega primanjkljaja. Merilni mehanizem bi torej želele preoblikovati na takšen način, da bi bil njihov proračunski primanjkljaj na koncu manjši. Toda druge politične skupine, med njimi tudi evropska ljudska stranka, iz katere izhaja predsednik komisije Jean-Claude Juncker, takšnim spremembam nasprotujejo. Odgovornost komisije je nadzorovati obljube finančne vzdržnosti držav članic, h katerim so se pred tremi leti zavezale s fiskalnim paktom. V svetu so stališča drugačna. Čeprav so države članice pooblastile komisijo, da jih nadzoruje, nad tem nadzorom niso navdušene. Med parlamentom, komisijo in svetom nas tako čakajo kar ostre bitke.
Evropska ljudska stranka je v Evropi na oblasti že več kot desetletje. So glasovanja njihovih poslancev v tem času postala bolj poenotena?Presenetljivo so poslanci evropske ljudske stranke postali bolj poenoteni pri glasovanju. Enako opažamo tudi pri liberalcih.
Kako si to razlagate, ko pa se stališča držav članic severa in juga, vzhoda in zahoda Evropske unije vse bolj razlikujejo? Pogosto je to opaziti tudi pri razhajanjih stališč držav, katerih vlade pripadajo istim velikim evropskim političnim skupinam...Večje poenotenje pri glasovanju posameznih političnih skupin v parlamentu je posledica socializiranja. Evropski poslanci se po prihodu v Bruselj evropeizirajo. Ker delajo v isti instituciji in se srečujejo vsak dan, s tem prihaja tudi do učinka izravnavanja njihovih stališč. S poslušanjem mnenj drugih začenjajo razumeti, kje je točka konsenza. V Sloveniji morda ne veste, kaj se dogaja na Poljskem, v Veliki Britaniji ali Španiji. Toda če se ljudje začnejo srečevati in razpravljati o točkah razhajanja, se hitro tudi pokaže, o čem se je vendarle mogoče strinjati. Tematike, kjer strinjanje obstaja, postavijo na dnevni red, drugih pa ne. Presenetljivo so politične skupine v evropskem parlamentu nasploh postale bolj poenotene.
Je torej Bruselj prostor, kjer se izbrišejo nacionalne identitete evropskih poslancev ali se vsaj za evropsko premaknejo na drugo mesto?To bi bila morda preveč radikalna trditev. Zagotovo pa drži, da bivanje v Bruslju in izmenjava mnenj z drugimi krepita njihovo evropsko identiteto. Nacionalna identiteta evropskih poslancev ne bo nikoli izbrisana. Na koncu mandata morajo namreč ponovno v domovino, se postaviti pred volilce in jih zaprositi za nov mandat. Poslanci evropskega parlamenta so kot nekakšen cevovod, prek katerega se pretakajo zamisli iz njihovih domovin v Bruselj in od tod naprej v druge države članice.
Zaradi porasta števila evroskeptikov v evropskem parlamentu je letos nekoliko lažje prišlo do oblikovanja velike koalicije v parlamentu. Bo njeno delovanje zato v tem mandatu kaj lažje kot v prejšnjem?Večkrat bomo videli, da se bo pri posameznih glasovanjih oblikovala prav ta velika koalicija socialistov in krščanskih demokratov. Njihova težava v sedanjem sklicu parlamenta je, da imajo manj poslanskih mest kot v prejšnjem. Ker imajo zgolj 54 odstotkov poslanskih glasov, se bodo morali večkrat dogovoriti še z liberalci iz politične skupine ALDE.
Toda razlike med temi velikimi skupinami so vidne že pri novem evropskem investicijskem načrtu Jean-Clauda Junckerja. Socialisti namesto predlaganih 300 milijard evrov zagovarjajo svojo investicijsko shemo z 800 milijardami evrov naložb, liberalci pa so predlagali svoj investicijski načrt v višini 700 milijard evrov. Kako združiti ta razhajanja?To je manifestacija različnega obnašanja med pomembnejšimi in manj pomembnimi člani vladne koalicije. Glavna koalicijska partnerica, Evropska ljudska stranka, nosi vso odgovornost, saj iz njenih vrst prihaja predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker. Njegov predlog bo torej obveljal. Drugi partnerici koalicije sta v obtok ponudili bolj velikodušne načrte zaradi političnega kapitala. Čeprav njuna predloga ne bosta sprejeta, ju ponujata iz populističnih vzgibov in tako delujeta kot opozicijski stranki.
Pri katerih vprašanjih se socialisti in evropska ljudska stranka najbolj razhajajo?Eno od teh je zagotovo fleksibilnejše dojemanje javnofinančne vzdržnosti. Drugo veliko razhajanje je, ali naj se v čezatlantski prostotrgovinski sporazum z ZDA vnese tudi mehanizem zunajsodnega arbitražnega reševanja sporov med investitorji in državami. Socialisti ne želijo prenesti pristojnosti sodišč ad hoc arbitražnim sodiščem, desnica pa zaradi občutka varnosti investitorjev ta mehanizem zagovarja. Kako se bo stvar odvila, ne vemo. Parlament sporazuma ne bo mogel dopolnjevati z amandmaji, potem ko ga bo komisija podpisala z ZDA. Lahko pa nanjo pred sklenitvijo sporazuma izvaja številne pritiske, ki bo pri oblikovanju sporazuma morala upoštevati večinsko mnenje iz parlamenta, kot je bilo tudi v primeru sporazuma Acta. Iz parlamenta so takrat opozarjali komisijo, da bodo sporazum blokirali, če ga ne bodo izpogajali v skladu z njihovimi pogledi. Komisija je takrat napačno ocenjevala, da si parlament takrat ne bo privoščil zavrnitve sporazuma. Takratnih napak sedaj ne bodo hoteli ponoviti.
Socialisti in krščanski demokrati se bistveno razlikujejo tudi pri vprašanjih energetske politike. Levica je bolj reformistično in ambicioznejše usmerjena za oblikovanje novega energetskega miksa. Desnica se za reforme sicer prav tako zavzema, a opozarja, da bi te zaradi industrije morale biti postopne.
