Aleksander Humar, Slovenec brez javnega vodovoda

Tako pomembna, da vam ne znam povedati. Brez nje se ne da preživeti.

Jaz se, ker vem, kako je, če si brez nje in še iz otroštva, od staršev ohranjam to zavest, da je voda velika dobrina. Verjamem pa, da se marsikdo ne zaveda, kako pomembna je in kako še bo. Ljudje, ki jim voda brez kakršnega koli truda že od nekdaj teče iz pipe in jim je nikoli ni zmanjkala, si to težko predstavljajo. Glede na napovedi in podnebne spremembe se bojim, da bo voda postala tako dragocena, da bo čudo. Vprašanje je tudi, koliko časa bomo še lahko pili neoporečno vodo.

Tudi ko sem bil jaz otrok, so bile suše, posebno avgusta. Pod hišo sta bila dva izvira podtalnice, kamor smo hodili iskat vodo, skopali smo jamo v tla, da smo prišli do nje. Bolj kot jo je primanjkovalo, bolj smo kopali. Dokler smo pač zmogli in dokler ni popolnoma presahnila. To vodo smo nosili v brentah domov, saj je bil izvir preveč nedostopen, da bi do tja lahko prišli z živaljo in vozovi. Ko jo je tudi tukaj zmanjkalo, smo hodili ponjo v sosednjo vas, na Banjšice. Tam je živel velik kmet, ki je že imel tudi zbiralnik za deževnico. Na voz smo naložili lesen sod in ga napolnili s 100 ali 200 litri vode. Odvisno, koliko nam jo je dal. 100 litrov smo imeli za ves teden: za umivati, za kuhati, da bi z njo še prali, nismo imeli kaj dosti razmišljati. S to vodo smo zelo varčevali. Bolj kakor danes ljudje varčujejo z vinom. Danes se bolj razmetava s katero koli pijačo, kakor smo mi takrat delali z vodo. Takrat sem imel 10 let, danes jih imam skoraj 60. Časi so se vmes obrnili. Ljudje so prišli do denarja in počasi so začeli ob hišah postavljati zbiralnike, šterne rečemo mi, kamor so lovili deževnico. Eden je naredil 10, drugi 20, tretji 30 kubičnega ali več. Kakor je pač zmogel. Včasih so veliko vode porabili za napajanje živali, danes tega ni več toliko, ker je živine manj. Se pa toliko več pere.

Debate in vprašanja so se tudi pri nas vrteli okrog tega. Bili smo že tik pred tem, da bi začeli tudi tukaj graditi javni vodovod. Na tedanji skupščini občine so imeli celo že zagotovljeno delovno silo, računali so, da bi jarke kopali vojaki. Vodovod bi do nas prišel prek Lokovca. To je bilo tam okrog leta 1985. A ko so na skupščini v Novi Gorici odprli to temo, je naš delegat z Banjšic vstal pokonci in rekel, da imajo za Banjšice že rešen problem vodovoda. A ga niso imeli in ga še danes nimajo. Vodovod so potem takrat dobili na Trnovem, mi pa smo ostali brez. Vse do danes.

Pred leti sem naredil 70 kubičnih metrov velik zbiralnik in vode imamo danes dovolj. Sem pa tedaj, če bi to preračunal v današnje razmere, zanj odštel 8000 evrov. Vodo zbiramo s strehe, pod domačijo je sicer en izvir, a to je bolj za živino in jo poleti tudi zmanjka. V kleti imam električni hidrofor, ki mi poganja vodo naprej po hiši. Filtre imam nameščene že pred zbiralnikom, da ne gre vanj umazanija in gošča s strehe, nato pa še tik pred hidroforjem. Problemov zaradi vode nimamo, je pa z njo veliko dela. Nenehno moraš skrbeti, da je zbiralnik čist, da so filtri noter, da jih čistiš. Nevarno je, da prinese s strehe v zbiralnik kakšnega poginjenega ptiča, noter lahko zaidejo podgane, miši, polži. Stalno moraš biti na preži. Zbiralnik imam pregrajen na dva dela in vsako leto enega očistim. Se mi je pa lani zgodilo, da sem med čiščenjem pozabil izklopiti hidrofor. Črpalka je delala v prazno toliko časa, dokler ni pregorel motor. Hitro sem bil ob dodatnih 200 evrov.

Zbiralnik imam nekoliko višje od kleti in je nekaj prostega pada, tako da mi do kleti voda v vsakem primeru priteče. Je pa to problem za tistega, ki nima tako urejeno. Potem morajo s kanglami po vodo.

To ti pride v zavest. Razpolagaš, a ne razkošno. Vidim, tisti ki imajo vodovod, prejo posodo tako, da kar ves čas teče voda. Pri nas jo vmes zapiramo. Ko se greš stuširat, se najprej na hitro splakneš, vodo zapreš, se namiliš in nato še enkrat hitro splakneš. Ne teče voda kar skozi. Več je takih anekdot, ko pridejo ljudje z mesta živet v naše kraje in potratno ravnajo z vodo, pa jih potem starejši tukaj opozarjajo, naj zapirajo vodo, ker je ni. Včasih smo se umili z eno skledo vode, danes je hitro steče 50, 100 litrov. V stranišču imam denimo splakovalnik nastavljen na najnižjo možno porabo, vrt večinoma zalivamo z vodo, ki jo ulovimo v zbiralnik pri hiši ženinih staršev. Včasih so vso vodo od kuhanja dali živalim, ko so oprali solato, so s tisto vodo še kaj zalili. Pozimi, ko tudi po več mesecev ni bilo dežja, smo na štedilniku topili sneg. Danes pa smo se res nekoliko razvadili. Vnukom napolnim tudi bazen. Pred leti o tem nisi smel niti razmišljati.

Zagotovo manj.

Od leta 1999, odkar imamo tako velik zbiralnik, ne, pa čeprav so suše kar pogoste. Tudi letos jo imamo še nekaj. Imamo velike strešne površine, kjer je lahko tudi veliko ulovimo. Jo pa sosedom, ki imajo manjše zbiralnike, še vedno vozijo gasilci. Povprečno eno ali dve cisterni na sezono.

Mi smo edini kraj tu okoli, kjer nimamo izvirov in studencev. Ko se pelješ proti Trebuši ali Mostu na Soči, iz vseh skal teče voda, tukaj pa je ni.

Čas za javni vodovod ni samo zaradi tega, ker nam primanjkuje vode tukaj na planoti, ampak tudi zaradi drugih reči. Pomembno je, da ima vas hidrant, če pride do požara. Pomemben je za tiste, ki bi želeli odpreti kmečki turizem ali kakšno drugo dejavnost. Brez vode, za katero ti jamčijo, da je neoporečna, tega ne moreš narediti. Probleme imajo denimo kmetje, ki oddajajo mleko. Ker so prali molzne stroje z deževnico, so imeli oporečno mleko. Znanec iz spodnjega zaselka je moral zaradi tega sam urediti dezinfekcijo vode z ultravijolično svetlobo.

Hči jo je pred leti odnesla v analizo. Voda je imela nekaj živih celic, a so nam pojasnili, da zaradi tega za pitje ni nevarna. Mi smo te vode navajeni, organizem se ji prilagodi in nikoli ni imel nihče v družini težav zaradi tega.

Zaupati bo treba. Ta voda je kontrolirana. Je pa jasno, v njej bo klor.

Šterne ne bom podiral. Niti slučajno. Še vedno jo bomo rabili za zalivanje, voda iz vodovoda bo samo za gospodinjstvo.

Samo 21 centov? Poceni.