Tudi sredi maja v ograjenem vrtu za železniško progo še vedno malce diši po čemažu, čeprav je ta že izgubil cvetne listke, ki so v minulih tednih s svojo belino ustvarjali prijeten kontrast zelenim krošnjam. Marljive čebele in čmrlji zdaj najbolj oblegajo bele cvetove dišeče robide, ki bo čez čas navdušila še s slastnimi plodovi. Med zelenjem izstopa rdeči mak, pogled pritegnejo tudi cvetoče potonike, medtem ko ptičji pevci neumorno ustvarjajo svojo glasbo.
V daljavi nase opozarjajo tudi žabice iz tamkajšnje mlake, minulo s soncem obsijano soboto pa se je zvokom narave občasno pridružila še melodija, ki jo je v globoki senci iz saksofona izvabljal Cene Resnik. »Sem prihajam vadit že več let, ker me narava navdihuje pri igranju, tale mirni kotiček pa je ravno pravšnji za to,« je pojasnil mladi glasbenik, ki se ukvarja z jazzom. Vsakič ko se zateče v ljubljanski botanični vrt, je ta drugačen, najlepši pa se mu zdi spomladi, ko tudi omamno diši.
»Meni je danes blazno čudovit,« je bila tudi sama presenečena nad svojimi občutki upokojenka Milena Poredoš, medtem ko je posedela na eni od klopi pri vhodu. Ta zeleni košček prestolnice je naključno odkrila že pred leti in od takrat občasno prihaja vanj se sprostit, za rekreacijo naredi tudi več krogov po urejenih poteh. »Tu ima človek ravno pravšnjo mero miru in večji občutek varnosti kot v Tivoliju, saj je vedno prisoten kdo od vrtnarjev,« je še dodala.
Ohranjajo rastlinske vrste
Dva hektarja velik vrt, v katerem raste več kot 4500 domačih in tujih rastlinskih vrst, pa ni le park, ampak ima tudi pomemben znanstveni in izobraževalni pomen. »Ohranjanje in varovanje rastlinskih vrst je ena naših najpomembnejših nalog. Bdimo nad naravnimi rastišči, hkrati pa ohranjamo ogrožene vrste z nadomestnimi rastišči,« je pojasnila biologinja Blanka Ravnjak, ki uživa pri delu na prostem. Še zlasti so v ljubljanskem botaničnem vrtu ponosni na to, da gojijo Fleishmannov rebrinec, poimenovan po njihovem prvem vrtnarju, ki je izginil iz svojega naravnega nahajališča na Ljubljanskem gradu. Hkrati ne gre prezreti rebrinčevolistne hladnikije, ki je edini rodovni slovenski endemit in je ni nikjer drugod po svetu, poimenovana pa je po prvem botaniku slovenskega rodu in ustanovitelju botaničnega vrta Francu Hladniku.
Obe rastlini sta po videzu precej preprosti, vendar Ravnjakova opozarja, da četudi rastlina ni lepa, to ne pomeni, da ne gre za pomembno vrsto v rastlinskem sistemu. V botaničnem vrtu zato tudi ustvarjajo semensko banko, ki ohranja predvsem predstavnike domače flore za primer, če bi v prihodnosti prišlo do izgube. »Mnoge rastline izginjajo tudi, ker ljudje kosijo travnike, še preden rastline semenijo,« pojasnjuje, da zato danes travniki niso več pisani in cvetoči. V botaničnem vrtu semena pridno shranjujejo in si jih tudi izmenjujejo s tujimi vrtovi, v tujino pošljejo tudi do več tisoč zavojčkov na leto. Vključeni pa so tudi v projekt angleškega botaničnega vrta, ki ustvarja semensko banko vseh rastlin na svetu.
Razvoj omejuje prostorska stiska
Da je vrt domovinske flore naša najstarejša kulturna, znanstvena in izobraževalna ustanova z neprekinjenim delovanjem, danes opozarja tudi 203 leta stara Marmontova lipa, ki jo je ob odprtju vrta zasadil Napoleonov guverner Auguste Marmont, in v teh dveh stoletjih je ta institucija doživela številne vzpone in padce. Čeprav gre za kulturni spomenik državnega pomena, so imeli v preteklosti ogromno finančnih težav, in če ne bi bilo vztrajnosti direktorja dr. Jožeta Bavcona, bi že davno zaprli vrata. Danes zaposlujejo okoli sedem ljudi, z občinsko pomočjo jim je uspelo obnoviti stari rastlinjak, njihova zadnja pridobitev pred dvema letoma pa je tropski rastlinjak s približno 300 vrstami – od plezalke marakuje do bananovcev, ki so jih letos že obrali, in avstralske aravkarije, ki je živi fosil iz časov dinozavrov.
Ker spadajo pod oddelek za biologijo na Biotehniški fakulteti, krčenje sredstev za univerzo pomeni tudi manj sredstev za botanični vrt. Da lahko preživijo v današnjem obsegu, se usmerjajo tudi v tržne dejavnosti, kot so vodeni ogledi, prodaja sadik, praznovanje rojstnih dni, predavanja in delavnice. Glede na težko preteklost je njihovo stanje danes precej boljše, a proračun vseeno zadostuje komaj za vzdrževanje. »Angleži nam pravijo, naj namnožimo zvončke za izvoz, vendar nimamo prostora. Kar vzgojimo, komaj presadimo iz lončkov v gredice,« pove Ravnjakova. Želja po širitvi pod Rožnik, v bližino Biotehniške fakultete, je le malo mlajša kot sam vrt, načrti so bili že izdelani, zgodba pa se kot običajno – konča pri denarju.
