Sosedsko druženje kot pozitivna stran recesije

Mlada mamica, ki se kot članica kulturno-ekološkega društva Smetumet vsakodnevno srečuje z ogromno količino odpadkov, vidi v sosedskem povezovanju tudi alternativo potrošniški maniji: »Ni nam treba biti ovca, ki za vsako malenkost dirja v trgovino, lahko gremo tudi k sosedu.«

Zato ker je Ljubljana majhna, a hkrati zelo velika. Ljudi iz svojih poklicnih krogov poznamo po vsem mestu, na drugi strani pa ne poznamo svojih sosedov, ki živijo zraven nas. Sama sem odraščala v hiši na Ježici, ki ima še ruralno dušo, vsi se še danes poznamo med seboj, medtem ko včasih kakšnega soseda zunaj bloka sploh ne prepoznam. Ker vem, da je to lahko drugače, si želim, da se to vnese nazaj. Res je, da želimo biti večinoma pasivni, kot je rekel Žižek, ampak zbralo se nas je nekaj posameznikov, ki pa želimo biti tudi aktivni.

Povsem interno je zrasla ideja med družinicami z majhnimi otroki, ki se srečujemo na otroškem igrišču ob parku in imamo vsi doma kup odvečnih stvari, da bi bil dobrodošel kakšen boljši sejem oziroma garažna razprodaja, kasneje smo dodali še željo o ekološki tržnici, kjer bi prodajali okoliški kmetje. To se je povezovalo s tem, da je tukaj velik park z drevesi in hribčki, vendar pa mu manjka vsebina, ki bi privabila ljudi k bolj kreativnemu preživljanju prostega časa. A dolgo je bila to zgolj ideja med nami, nismo pa videli, kako bi jo realizirali.

Da, sprva smo mislili, da je organizacija takšnega dogodka blazno zapletena, da potrebuješ cel kup nekih dovoljenj in stvari. Če ne bi imeli takšnega občutka, bi to zagotovo izvedli že leto prej, tako pa so se stvari začele odvijati šele potem, ko sem prek društva Smetumet delala projekt v okviru EPK v Mariboru in se vpeljala v to, kako se formalno organizirajo takšni dogodki. Velika spodbuda nam je bilo tudi dogajanje v parku Tabor, kjer so Prostorožke res pokazale, da se to da in da si ljudje tega želijo.

Odločila sem se poskusiti kar pri tukajšnji četrtni skupnosti. Enemu izmed članov sveta sem predstavila idejo in ta je bil navdušen. Predlagal je, da pobudo spravim v pisno obliko in jo naslovim na vse člane, ti pa so jo nato podprli. Formalni del priprave so tako prevzeli oni, mi sosedje pa smo se lahko ukvarjali z dogodkom samim.

Pravzaprav to ni tako zelo zakomplicirano. Odlično je, če imaš vsa ta dovoljenja, vendar ni nujno, če bi se tega lotili en dan povsem spontano. Na koncu navadno ne gre več za to, kako, ampak je treba stvar enostavno samo narediti, spraviti teorijo v prakso. In to tudi povem vsem, ki me sprašujejo, kako začeti. Podobna iniciativa se pripravlja na Viču, zelo pa si želim, da bi takšne sosedske pobude prišle tudi do bolj perifernih območij prestolnice.

Zakaj bi delali nekaj na lastno pest, če obstajajo že neki vzvodi, ki so v principu namenjeni temu, nima smisla, da bi dve stvari tekli vzporedno, če lahko sodelujemo. Zdaj gredo tudi te pobude v obe smeri, oni so nas kontaktirali, ko so organizirali čistilno akcijo, v kateri smo potem barvali, urejali, nasadili korita z zelišči.

Ljudje moramo tudi sami pokazati, da smo pripravljeni narediti nekaj za sosesko. Treba pa se je oprijeti tistega, kar pač imaš v nekem okolju. Naše izhodišče je bil ta zeleni park in želja, da mu damo neko dodano vrednost. Jaz sem tega vajena že iz društva, kjer pač izhajamo iz tistih materialov, ki jih dobimo. Ne razmišljamo, kaj bi lahko bilo, če bi imeli to in ono, veliko denarja, ampak uporabimo, kar imamo. Recimo sosed je ravno izdal kuharsko knjigo in mogoče bo kdaj kaj skuhal v parku, se predstavil še drugim. Je pa res, da moraš biti kar nadležen. Jaz upam, da nimam tega že čisto naravno (smeh), ampak včasih moraš ljudem malo težiti, naj pridejo, kdaj imajo čas, kaj je treba še narediti in podobno.

Maja smo organizirali PARKolo, nekakšno garažno razprodajo s fokusom na kolesarskih zadevah, hitrim servisom koles, vendar nam žal vreme ni bilo naklonjeno. V tem mesecu smo namestili gnezdilnice za ptičke, obesili viseče mreže, posadili smo nekaj sadnih dreves – vse to so predlagali novi prostovoljci. Čez poletje bo manj sosedov, zato načrtujemo le interna druženja ob peki palačink, sladoledu, lubenici, jeseni pa znova sledi velika garažna razprodaja in upam, da tudi zelenjavna tržnica s pridelki iz radija treh kilometrov. Ta bo upam, da postala tudi stalnica. Želimo si tudi urbanih skupnostnih vrtov, vendar bomo sproti videli, kaj lahko realiziramo ob tako omejenih sredstvih.

Mene že zdaj ljudje ustavljajo, da so se že spraševali, kdaj bo in kaj bo, da pridejo. Vzpostavila se je neka nova volja za takšne dogodke. Nekateri so sicer še skeptični, če bo kdo ukradel mreže, vendar se mi zdi, da na ta način pokažeš zaupanje, in se mi zdi absolutno vredno.

Sosedsko druženje je res pozitivna stran recesije, saj je to nasprotno od tega, da nas kapitalistični sistem usmerja v čim večji individualizem, zato da smo boljši potrošniki. Če imamo dobro medsosedsko socialno mrežo, pa si lahko že znotraj te skupnosti zagotovimo določene storitve, sredstva krožijo in nismo več tako dobri potrošniki. V prihodnosti bodo te mreže nujne za naš obstoj.

Se spreminja, enostavno zato, ker se more. Eni to delamo zaradi svojih vrednot, zdaj pa je tega vedno več, iz nuje. In to ni nič slabega, to je dobra stran krize. Ljudje smo pač pragmatična bitja in radi upravičimo svoje vrednote s svojimi potrebami.