Vrvež mestnih ulic potihne, ko vstopimo za obzidje Križank, kjer pod sencami dreves na dvorišču za teden dni kraljujejo slikarska stojala, nad njimi pa se sklanjajo udeleženci Mednarodne likovne kolonije, ki že sedemnajsto leto zapored z likovnim izrazom dopolnjuje dogajanje Ljubljana Festivala. »Lahko rečem, da se je začetni koncept kolonije, ki sva ga z direktorjem Darkom Brlekom zastavila pred sedemnajstimi leti, izkazal za pravilnega. Vsako leto štirje tuji in štirje domači avtorji v petih dneh naredijo dve platni; letošnja dela bomo jutri opoldne razstavili v Viteški dvorani Križank,« pripoveduje selektor kolonije Tomo Vran, ki je letos med slovenskimi imeni izbral Jernejo Smolnikar, Janka Orača, Riharda Bandlja in Leona Zakrajška, tujo četverico pa zastopajo Slavica Marin iz Hrvaške, Živko Ivanov iz Bolgarije, Čedomir Vasić iz Srbije in Dimitar Malidanov iz Makedonije.
Tema ustvarjanja je prosta, vendar je vsako leto avtorjem v velik navdih poletno dogajanje v Ljubljani. »Križanke so poleti polne glasbe in gibanja. To nehote vpliva na njih, in šele po nekaj dneh ugotovijo, kako zelo globoko se jih je dotaknilo. Dela s kolonije so tudi neke vrste kronika festivala na platnu.«
»Pač vstajamo bolj zgodaj«
In zares je na slikarskih platnih mogoče videti delčke Ljubljane. Slikarja in nekdanjega rektorja beograjske fakultete za umetnost Čedomirja Vasića je premamila Plečnikova arhitektura: »Navdihnila me je fasada Narodne in univerzitetne knjižnice s skulpturo Mojzesa na pročelju, ki ga tukaj lahko vidim skozi svoje okno. Na drugem platnu pa nastaja Plečnikova cerkev svetega Antona v Beogradu, pogled skozi okno mojega doma. Motiv je torej Plečnik v obeh mestih in povezovanje pogledov.« Ker so vsi gostje profesionalni slikarji, jim časovna omejitev ne povzroča težav. »Pač vstajamo malo bolj zgodaj, da nam bo uspelo!« hudomušno pove Vasić in v smehu doda, da je zato izbral akril, saj se barva hitro suši. Na likovni koloniji v Sloveniji je prvič, v Srbiji pa je na tovrstnih dogodkih sodeloval že večkrat. »Zdi se mi lep trenutek za slikarja, saj pride v novo okolje in med nove ljudi. Nisem poznal drugih gostov, a se ni bilo težko povezati z njimi, saj nas jezik umetnosti hitro združi.«
Utrip mesta obkroža slikarje na vsakem koraku. »Včeraj je tukaj ves dan vadil filharmonični orkester in meni je bilo to super! Glasba me je tako nagovorila, da so občutki ob krasnem sinočnjem koncertu glavni motiv mojega ustvarjanja,« z navdušenjem pove Janko Orač, slikar in grafik iz Novega mesta. »Do končnega izdelka je še daleč, a bom poskušal to vzdušje naslikati. Ne bom slikal konkretnega orkestra, ampak se bom prepustil toku in utripu dogajanja in ga poskušal izraziti z barvami, ki so v mojem slikarskem opusu glavne nosilke sporočila. Sinoči sem razmišljal, da bi bilo krasno, če bi lahko slikal kar med koncertom. Ampak žal taka ideja vedno pride malo prepozno.«
Fantastičen kraj za ustvarjanje
Slikarji so običajno individualisti, na koloniji pa se družijo in drug drugega spodbujajo povsem naravno in brez napora, pravi Tomo Vran. »Seveda tudi pri izbiri sodelujočih avtorjev malo pazim na to. Poleg tega, da morajo biti akademski slikarji, poskušam najti ljudi, ki so odprti za druženje in se znajo povezati.« Da so si že po nekaj dnevih domači, kot bi bili skupaj ves mesec, pritrjuje tudi Janko Orač: »Ker tako lepo poskrbijo za nas, smo lahko tudi ves čas osredotočeni na ustvarjanje, druge skrbi smo pustili doma, česar sicer ne moremo storiti.«
Vsak avtor lahko na mednarodni likovni koloniji Festivala Ljubljana sodeluje le enkrat, a v sedemnajstih letih se je nabrala že precejšnja zbirka del. Tomo Vran ocenjuje, da jih je približno 150. »Gre za dela popolnoma različnih ljudi in slogov. Vsekakor jih želimo predstaviti mestu, a še ne vemo, kam bi jih lahko postavili.« Pred štirimi leti so sto del iz zbirke razstavili v Nemčiji na 1200 kvadratnih metrih in odziv javnosti ter kritikov je bil po Vranovih besedah dober. »Čudili so se, da so tako znana imena že bila v Ljubljani, ki je fantastičen prostor za ustvarjanje. Na neki način je kolonija tudi klic v svet, da nas opazi. Pogosto se sploh ne zavedamo, da je naša prestolnica poleti eden velikih evropskih centrov pestrega kulturnega dogajanja, nabita s pozitivno in ustvarjalno energijo.«
