Križev pot zgrešenosti se je začel že z izbiro sporeda. Simfonike velja pohvaliti, da so skušali repertoarno rdečo nit razpotegniti čez več koncertov v ciklu (tako smo zdaj sredi niza poslušanja koncertov za orkester različnih skladateljskih mojstrov 20. stoletja), toda kako so se na repertoarju znašla priložnostna skladba nacionalnega karakterja, povsem nezanimivo sodobno delo tujega skladatelja in velika Bartókova mojstrovina, ni jasno. Oziroma jasno je: k izbiri sta najbrž botrovala gostujoča glasbenika, Tibor in Bence Bogányi, toda kaj več od te nepomembne zunanje partikularnosti (no ja, Sibelius in Aho sta oba Finca) nam spored ni izdajal. Še posebej mučna je bila osrednja točka večera, Koncert za fagot in orkester Kalevija Aha, ki je bil v koncertnem listu predstavljen kot eden izmed vodilnih finskih skladateljev sodobnega časa. Sodeč po slišanem – v neskončnost razpotegnjenem črevastem nizanju raznih psevdozvočnih domislekov, pobarvanih z »varno« mehkimi harmonijami in nekakšnimi simfoničnimi gestami, ki niso nikamor peljale in so le poudarjale obupen koncept muzikantske nanizanosti brez resne izraznosti ali umetniške inovativnosti – ni prišel do izraza niti solist Bence Bogányi, pa čeprav je njegov part posejan s pasažami, zasanjanimi melodičnimi okruški, visokimi toni in v kadenci tudi multifoniki, torej z vsem mogočim – takšne »mednarodne« informacije nismo potrebovali. Že tako redko krajino sodobne glasbe smo uspeli naseliti s tako nezanimivo skladbo, kot jo slovenski skladatelj težko sproducira. Ne bi me čudilo, če bi torej tudi preostanek občinstva vrnil svojo abonmajsko kartico, kajti dolgočasiti se je mogoče tudi doma ob teve reklamah.
Toda tudi »interpretacije« dirigenta Tiborja Bogányija niso bile navdahnjene. Začelo se je že s Sibeliusovo simfonično pesnitvijo Finska, ki je tekla v hitrejšem tempu, postrganem patosa, kar v izhodišču ni nujno slabo, a tudi brez prave zvočne briljance. Še bolj je Bogányija logično razkril Bartók. Orkester se je v Koncertu za orkester pogosto zamazal v ritmično razpotegnjen akvarel nenatančnosti, pri čemer nimam namena kriviti glasbenikov, temveč Bogányijevo taktirko, ki je kljub številnim trzljajem delovala negotovo, nekoliko »zadaj«. Toda tudi to bi mu odpustil, ko bi mu uspelo zarisati vsaj količkaj karakterne raznolikosti med petimi stavki, a ti so tekli vsi po istih tirnicah, se vmes ritmično zamazali, nato prebodli s trobilno nasičenostjo in spet potonili v jeku preigravanja.
Ni dvoma: zanimanje za umetnost, za resno, zbrano, inteligentno v sodobni družbi, bombardirani s hitrimi impulzi, željo po takojšnji zadovoljitvi in mimobežni ležernosti, je gotovo upadlo. Temu se je treba upreti, a s prepričanjem, kakovostjo, strastjo, navdihnjenostjo, ne z vseenostjo in puščobo.
