Na razstavi Ta ocean, strašno odprt v Galeriji Hermana Pečariča v Piranu so na ogled olja, akvareli, grafike, risbe in fotografije z motivi ladjedelnic, pristanišč, ribičev in solin treh velikih primorskih umetnikov, Avgusta Černigoja, Lojzeta Spacala in Hermana Pečariča. Čeprav si vsaj dva izmed njih »lastijo« tudi Italijani, gre nedvomno za osebnosti, okoli katerih se je formirala slovenska primorska likovna umetnost druge polovice dvajsetega stoletja. Glede na razmere jim je bila zaupana zgodovinska vloga – afirmirati slovenski izraz v moderni mediteranski umetnosti s severnjaškim pridihom ter vzpostaviti institucionalno podlago, na kateri bomo Slovenci gradili svoj umetniški izraz. Vsi so bili zavedni Slovenci, a so se dobro znašli tudi v konglomeratu narodov Jugoslavije in Italije. Skupaj z Borisom Pahorjem, ki mu je ob stoti obletnici rojstva razstava tudi posvečena, predstavljajo sidro, ki je varovalo Slovence pred ujmo povojnih teženj, da bi se podredili bodisi komunizmu bodisi italijanskim iredentističnim željam.
Izziv in navdih generacijam
Zlili se niso z nikomer, niti z modernizmom, saj so zavestno ostali figurativni, ker je bil to edini način, da ostanejo prepoznavni in bi se Slovenci lahko identificirali z njihovim izrazom. Kljub temu da je Černigoj ves čas eksperimentiral in se stalno spreminjal, so ga cenili vsi Primorci, saj je bil številnim generacijam mentor in učitelj. Bil je izziv in vzor za raziskovanje v smeri redukcije in abstrakcije, ki še dopušča nekatere lokalne barve, omogoča podobe prepoznavnih krajev slovenske obale od Timave do Portoroža ali motive tradicionalnih dejavnosti, ki so določale življenje primorskih Slovencev skozi stoletja. Na podlagi teh smernic sta druga dva formirala svojski izraz, ki je še danes navdih in temelj, okoli katerih se oblikujejo mlade generacije slikarjev.
Pečaričevi čolni iz leta 1957 prikazujejo ikonografijo slovenskega ladjedelništva, čolnov in bracer, ki so nas skozi stoletja povezovale z ribištvom in solinarstvom ter ponujale prevoz izdelkov iz zaledja v obalna mesta. Čolni so stilizirani in reducirani, barve pa so dokaj abstraktne in gredo v smeri poetizacije motiva. Takšni so tudi ribiči, pa Piran ponoči in ladje v pristanišču, zdaj zasanjane in elegične, drugič čvrsto grajene in suho stvarne. Značilno abstrahirani so Spacalov fotografski izrez ladjedelnice in legendarni savudrijski čolni, ki so mu skozi grafiko omogočili poetizacijo v enega najbolj prepoznavnih motivov v slovenski umetnostni zgodovini. Monotipije čolnov na obali so prav tako razvite na osnovi fotografij, so kompozicijsko čvrste in oblikovno abstrahirane. Najbolj pa presenečajo redko videne Spacalove risbe s flomastrom, ki razkrivajo njegovo neverjetno likovno mišljenje – na ploskovito zajetem motivu ladjedelnice se plastijo ladje, odri, lestve in čolni ter kažejo uporabo prefinjenega senčenja s črtkanjem, medtem ko se konture ladij prepletajo s črtami, ki so ohranile svojo abstraktno naravo.
Poudarjen primorski izraz
Nasproti Spacala je razstavljeno Černigojevo Delovno (primorsko) ljudstvo (1950), ki v značilnih zgoščenih prizorih ploskovito prepleta krajino z ribičem, kmeta in delavca ter dekle z jerbasom na glavi v mojstrski združitvi barve in risbe. Čudovite so tudi Černigojeve grafike pristanišč, nastale še v času pred vojno, ki so natančne upodobitve kompozicijsko kompleksnih prizorov z nadnaravnim senčenjem, kar ustvarja magičnost, ki je postala eden od temeljev, na katerem je kasneje gradila vsa slovenska likovna umetnost, ki se je v poletnih mesecih selila na obalo.
Trije umetniki so predstavljeni ločeno po nadstropjih, kar je škoda, saj bi soočeni lahko še bolj pričali o težnjah svojega barvno poetičnega, reduciranega in zgoščenega subjektivnega pogleda, ki si je pazljivo izbral iz zakladnice modernizma le tisto, kar je še bolj poudarilo figurativni primorski izraz. Bili so vsestranski, izjemno plodoviti ustvarjalci, ki so zastopali neuklonljivo zavest, nasprotujočo vsakršnim (političnim) skrajnostim; skupaj s Pahorjem predstavljajo umetnike, ki so slovensko kulturno zgodovino oplemenitili tudi z neizbrisnim vedenjem, da smo Slovenci pomorski narod, vešč ladjedelništva, ribištva in trgovanja, a tudi narod svojevrstne trme, ki nam je omogočila preživetje še v veliko hujših razmerah, kakor jih doživljamo danes.
