Slavljenec letošnjega festivala, nemški pihalec Peter Brötzmann je namreč v triu z angleškima improvizatorjema, bobnarjem Stevom Noblom in basistom Johnom Edwardsom, odigral morebiti celo najboljši koncert med štirimi, ki jih je v različnih postavah nanizal v petih festivalskih dneh – za prvi dan upravičeno štejemo tudi otvoritev pregledne razstave njegovih likovnih del v Mednarodnem grafičnem centru z raziskujočim, energičnim nastopom vibrafonista Jasona Adasiewicza, pravzaprav odkritja prireditve, ki nas je navsezadnje tudi ponovno seznanil z možnostmi glasbila, ki ga največkrat poslušamo ob predvajanju plošč starih mojstrov.
Vsak Brötzmannov nastop posebej je potrdil znano, rado pozabljeno ali pa »samoumevno« dejstvo, da drugačen glasbeni kontekst, drugi soigralci, različen inštrumentarij iz glasbenika, ki leta živi, dela in nastopa z visokim ustvarjalnim imperativom, vedno izvabi različne glasbene poteze iz bogate zaloge zelo osebnega, prepoznavnega vokabularja. V kvartetu širokih obzorij z dvema bobnarjema (Drakom in Taylorjem) in pihalcem Vandermarkom je bila to predirno gosta ataka, v kvartetu z maroškim »basistom« na gimbriju, Mokhtarjem Ganio, preprosto plastenje razpotegnjenih linij ob ritualizirani plesnosti, v duetu z Adasiewiczem tvorna dialektika nasprotij med značilnostmi glasbil in glasbeniška empatija, v triu pa zgovorna eliptičnost z lomi, nenadnimi posegi enakovrednih glasbenikov, s katerima je nemški veteran odigral enega najlepših dolgih, napetih liričnih solov na klarinetu.
Takšnen festivalski izbor in poseben fokus ne pomeni le pomembne programske postavke, marveč ponuja tudi vzajemno izobraževanje občinstva, ki se sproti z glasbenikom uči, kaj vse se lahko pripeti v muziciranju enega in istega glasbenika. Uči se o možnostih prilagajana, iskanja skupnih glasbenih točk, dogovarjanja in pogovarjanja, sprejemanja in zavračanja, sporazumevanja in ustvarjanja nesporazumov. Ni primernejše glasbe za te človeške, družbene reči, kakor je jazz v vseh svojih slogovnih odtenkih. Kot tako je širno jazzovsko polje izjemno ploden teren, kljub klišejem, vgrajenim pričakovanjem, rutini, ki ga spremlja.
Večina dogajanja na letošnjem festivalu je bila prihranjena za klub Cankarjevega doma s tokrat spet družabno živahno, pretočno teraso. Klub je bil vse večere in popoldneve poln, nekajkrat tudi nabito poln. Jazz ostaja muzika majhnega prostora, intimnejšega stika s poslušalci. Med odigranimi koncerti, ki jih je bilo zares veliko, velja izpostaviti trio Kena Vandermarka Side A, ki s pianistom Håvardom Wiikom piše novo zgodbo fine, niansirane komorne muzike. In drugi? Istanbulski bend saksofonista Ilhana Erşahina ima izjemen »jamovski« ritmičen potencial, a ga melodija in gradnja skladb vodje preveč mehča, da bi zares prepričal. Sorazmerno mladi skandinavski kvartet (v njem sta saksofonista Jonas Kullhammar in Jørgen Mathisen, basist Torbjörn Zetterberg in bobnar Espen Aalberg) se je predstavil s simpatičnim bopom, všečnimi temami in manj prepričljivo igro posameznikov.
Toda posebna pozornost gre – podobno kot v Cerknem Marku Karlovčcu – domačemu glasbeniku. Tenorsaksofonist Cene Resnik zori. Je eden tistih mlajših glasbenikov, ki gre po zapleteni poti močne, odprte »spiritualne« tradicije postcoltranovskih saksofonistov. S kvartetom, v katerem je bobnal impulzivni Aljoša Jerič, basiral Giovanni Maier in na violini lokoval in brenkal Emanuele Parrini, je Resnik v napeti kolektivni igri, polni zaznamkov, gest za označevanje prehodov med občutji, odigral z držo, dovolj samozavestno in z emocionalnim podtonom, da je prekril praznine, ki so se mestoma naselile v tok muziciranja. Če k temu pridamo za tukajšnje prilike malone neverjetni dogodek, da je pianistka Kaja Draksler predavala o strukturi v improvizaciji svobodnjaka med pianisti Cecila Taylorja, velja ocena – in vendarle se premika. Je preoptimistična? Ni povsem jasno, a glede na »stare čase« polnih Križank je ta manjša, utečena izvedba prireditve s poudarjenim mednarodnim in odkritim svetovljanskim značajem navzoče v teh nekaj dneh navdala z občutjem, da pa v teh krajih vendarle vse ni zakotno provincialno. Je to veliko ali malo zanjo? Podpisani iskreno povem, da ne vem. Toda format festivala se zdi v teh razmerah realen, vsebinsko izzivalen, preverjen in svež. Je v stiku z aktualnim svetovnim glasbenim dogajanjem.
Pripis: Ravnokar poslušam krasno ploščo s posnetki solo koncerta Joeja McPheeja. Nastali so na lanskoletnem festivalu jazza v Ljubljani.
