Nato pa nastopijo velika imena: Herder kot oče historicizma in kulturnega pluralizma; Immanuel Kant, ki je sicer sovražil romantiko, a je nanjo odločilno vplival s svojo moralno filozofijo in idejo svobode, ki je implicirala, da ljudje sami odločajo o tem, kaj bodo storili, pa naj bo to dobro ali zlo, ne da bi se pri tem preveč opirali na kakšno avtoriteto; Friedrich Schiller s svojo doktrino »velikega grešnika« in idejo »gona po igri«; še dva filozofa, Fichte, z zagovorom ustvarjalne dejavnosti Jaza, in Schelling, z idejo umetnosti, ki naj raziskuje »temne in nezavedne sile«; in osrednji apologet romantičnega gibanja, Friedrich Schlegel, ki je izumil tudi pojem romantične ironije (ta implicira, da morajo za vsako trditev obstajati vsaj tri druge, ki ji nasprotujejo).
In kakor se v literaturi E. T. A . Hoffmanna lahko vsaka stvar vedno preobrazi v kar koli drugega, tako je ena glavnih značilnosti romantike po Berlinu »zanikanje dejstva, da obstaja narava stvari« in vsakršna »trdna struktura«. Druga je pojem »neukrotljive volje«, ki pomeni, da ljudje sami ustvarjajo vrednote, cilje in lastno predstavo o univerzumu, »tako kot umetnik ustvarja svoja dela«. Prav zato, trdi Berlin, bi celotno gibanje lahko označili za poskus, da bi »realnosti vsilili estetski model«. A to še ni vse: romantika nas je tudi naučila, da obstaja mnoštvo vrednot in da na človeška vprašanja ni mogoče dati enotnega odgovora. Jure Simoniti v izvrstni spremni študiji doda še Hegla kot »sklepni kamen romantičnega napora« in »romantično invencijo« imenuje obrat hierarhije med družboslovnimi in naravoslovnimi znanostmi.
