Tako kot se v apoteotičnem hvalospevu skladateljeve Pete skriva krik, ki obsoja Stalinovo tiranijo, tudi sijajne filharmonične poustvaritve ne moremo imeti za simbolni lovorjev venec, ki bi ga ob sezonskem sklepu namenili zavodu. V zgolj enkratnem zmagoslavju namreč zveni tudi pomanjkanje glasbe v abonmajih, v Fedosejevovem dragocenem prispevku pa eden izmed glavnih vzrokov zanj – siceršnja prikrajšanost orkestra za ozaveščeno vodstvo, zaradi katere je vegetiranje v (ne)muzikalnem polmraku temeljna bivanjska raven Slovenske filharmonije. Četudi drži, da ji dirigenti Fedosejevovega formata in ugleda niso pogosto dosegljivi, to še ne upravičuje prevladujoče bornih rezultatov, ki se zdijo posledica inertnosti povprečja v izbiri dirigentov. Ustanova bi morala odkrivati čim boljše med dosegljivimi, namesto da prepušča koncerte utečenim navezam oziroma si privošči spodrsljaje, kakršen je bil Penderecki, ki dirigira slabo celo lastne skladbe.
Fedosejev ni iskal tonske popolnosti (tudi soli – najboljši še izzvenevajo – niso bili vsi enako prepričljivi), a je ohranjal odlično proporcioniran zvok, iz glasbenikov pa izvabil nesluteno kreativnost. Umetniškega potenciala orkestra se torej ne zavedamo, saj večinoma spi. S pravim dirigentom nastane glasba povsem naravno, neogibno, pa tudi dosledno v izrazni posebnosti skladateljskega dela. Ruski maestro ne dirigira niti silovito niti z nadrobnim deljenjem geste. Toda orkester se je v hipu poistovetil z ostrinami avtorjevega osebnega izraza pod floskulami zapovedanega jezika in vse do konca gradil cikel z razdelano neugnanostjo Šostakovičevega koda, pri tem pa v vseh skupinah presegal vsakdanje meje oblikovalske angažiranosti in dinamične občutljivosti, izrecno tudi proti absolutnemu pianu. Fedosejev nam je s filharmoniki predal Šostakoviča v napetem formalnem loku, celovito razumljenega in zvočno izklesanega (brutalnost korakanja, pikra plesnost, pritajen in široko stopnjevan koralni spev, dvoumno vznesena figuralika). Tako je Weber, programska posebnost (zlasti zaradi izvedbe Prve simfonije, manj zaradi uverture k Oberonu), ki jo je prav tako prinesel s sabo Fedosejev, ostal v senci. Webrovi bleščeče izpeljani simfonični stavki so – njegove uverture. Dejanski simfonični poskus pa je že v zamisli gradiva razredčen z nesimfonično miselnostjo, ki sicer prinaša raznolika karakteristična razpoloženja. Tovrstne kontraste je orkester doživljal nadvse prebujeno, izrecna zvočna čistina pa ni bila dirigentov cilj, sploh zgodovinsko motivirana ne.
Ponovno pripomnimo, da je vsakdo, ki producira z javnimi sredstvi, dolžen pospremiti prireditve s strokovno neoporečnimi publikacijami; koncertnih listov nacionalnega orkestra ne more urejati nekdo, ki ne pozna glasbe in poustvarjalske scene. In vendar v Slovenski filharmoniji opravlja to službo očitno prav takšna nepristojna oseba, kar se je mučno opazilo tudi tokrat, v zmedenostih zapisa o Fedosejevu.
