1. maj je dela prost dan in uradni delavski praznik v več kot stotih državah sveta. Med njimi izstopa prepoved njegovega praznovanja v industrijsko močni Turčiji. Posebni izjemi sta tudi ZDA in Kanada, ki sta svoj »labour day« zaradi bojazni vladajočega razreda pred živim spominom in bojevitim odzivom delavcev na čikaške žrtve 1. maja 1886 previdno prestavili na prvi ponedeljek v septembru. Da simbol 1. maja živi med migrantskimi delavci v ZDA, so pokazale množične demonstracije in štrajk latinskoameriških delavcev brez urejenih dokumentov 1. maja 2006, uperjeni proti restriktivnim zakonom o priseljevanju. Glede delavskega praznovanja so se med seboj od vsega začetka teple različne veje delavskega gibanja. Zamisli o množičnem prazniku so denimo ideološko nasprotovala vplivna anarhistična gibanja v Španiji, Franciji, Latinski Ameriki in ZDA. Zanje je bil 1. maj dan spomina na delavske žrtve, razlog za žalovanje in ne dan za slavje.
Eric Hobsbawm je ob stoletnici mednarodnega delavskega praznika napisal poučen članek o njegovem rojstvu. Opozoril je, da so navsezadnje tudi voditelji Druge internacionale sami začeli spodbujati njegovo preobrazbo v praznik, saj so se hoteli izogniti taktiki odkritega spopada, ki so jo zagovarjali anarhisti. Želeli so pridobiti najširše plasti delavstva za množične demonstracije. Vseeno niso imeli v mislih praznika delavskega razreda, ki bi bil hkrati dan boja in vedrega razpoloženja. Zgodovinar opozarja na bistveno razsežnost prvega maja in njegovo širitev. Leta 1890 je padel na torek, nacionalne delavske stranke so bile v precepu, ali tvegati s pozivom na generalno stavko ali pa demonstrirati na prvo majsko nedeljo. Odzvale so se različno, previdneje v Britaniji in Nemčiji, v slednji predvsem zaradi dejstva, da je pod Bismarckovo vladavino socialdemokratska stranka komajda postala legalna. Na kongresu v Bruslju leta 1891 sta bili britanska in nemška stranka preglasovani. Za nameček prvotna resolucija sploh ni predvidevala vseobsežne prekinitve dela.
Toda prvi maj je postal široko sprejet delavski praznik predvsem zaradi simbolične prekinitve dela. Bil je več kot demonstracija delavske sile, osrednji del življenja delavskega razreda in njegove identitete. Prekinitev dela na delovni dan je pomenila izražanje delavske moči in bistva razumevanja svobode. Kakor lepo zapiše Hobsbawm, »namesto prisilnega dela v potu obraza je šlo za odločitev, da boš dan preživel z družino in prijatelji«. To je bila močna gesta, ki je tedaj pomenila tudi praznovanje zmage. Dan je bil poln čustev in upanja. Praznik je zrl v prihodnost, glasno je izražal zahteve po emancipaciji. Množični odziv delavcev je presenetil voditelje socialističnih strank in sindikaliste, ki so bili hudo previdni zaradi histeričnih odzivov vlad, odpora srednjih razredov in delodajalcev, ki so jim grozili s policijsko represijo.
Izbira datuma je bila ključna. Praznovanje je sovpadlo z obrednimi letnimi ciklusi v zmernih pasovih. Mesec maj v številnih deželah simbolizira prebujanje narave: rože kot okraševalke in sopotnice praznika, ki označujejo rast, cvetenje, mladost, upanje so se ponudile kar same, tudi rdeči nagelj, ki je kot okrasni simbol prevladoval v tem delu Evrope. Izstopala je še ena pomembna značilnost. V nasprotju s politiko, ki je tedaj veljala za izključno moško raboto, je praznovanje od začetkov vključevalo tudi ženske in otroke. To je bil tudi eden od razlogov, da so se širšemu delavskemu prazniku priključili delavci, ki po političnem prepričanju niso bili socialisti, na primer v Španiji. In narobe, žene delavcev, ki same niso bile mezdne delavke, so izražale javno pripadnost gibanju in družbenemu razredu.
Ikonografija 1. maja je izražala skrb za prihodnost. Nihče ni ravno vedel, kaj bo prinesel čas, jasno pa je bilo samozavestno prepričanje, da bo prihodnost boljša in da bo neizogibno prišla. Sčasoma so se konec 19. stoletja tudi zaradi množičnosti majskih demonstracij in praznovanj artikulirale politične zahteve, ki so dopolnile zahtevo po osemurnem delovniku in druga gesla, namreč zahteve po splošni volilni pravici, ki pa nikoli ni postala tako univerzalna kot tista po skrajšanem delovnem času in pozneje po miru.
Hobsbawm opozarja na razmeroma zgodnji odziv nacionalnih politik, ki so bile antisocialistične, in na poskuse kooptacije med delavstvom zakoreninjenega 1. maja in njegove preobrazbe v nekaj drugega. Na primer, že leta 1920 se je v francoski skupščini znašel predlog desničarskih poslancev, ki je vreden navedka: »Ta praznik ne bi smel vsebovati nobenih elementov ljubosumja in sovraštva (šifra za razredni boj, op.p.). Pobratiti bi se morali vsi razredi, če ti sploh obstajajo, in vse produktivne energije nacije, ki jih navdihuje enaka ideja in enak ideal.« Podobno sta pozneje storili Hitlerjeva in vichyska vlada, znani so poskusi generala Franca. Poskusi kooptacije majskega delavskega praznovanja so si ga prizadevali odtegniti od delavskih gibanj in zavedanja delavcev o svojem razrednem položaju, ki je razmerje izkoriščanja. To velja tudi za zdajšnjo omikano evropsko združbo.
Resentiment v nekdanjih socialističnih državah je nam bližja plat izbrisa in sploščenja 1. maja. Siva rutina praznovanja z izrekanjem praznih gesel v socializmu ga je za marsikoga iztrošila. Današnja pop poročila se za praznik posvečajo kurjenju kresov in rustikalni idili, ki da je del ljudskega izročila. Kaj pa naj z delavskim praznikom počne obširni srednji razred, ki je v Evropi obsojen na počasno izginotje, na proletarizacijo, podobno 19. stoletju? Izobražen, kot večinoma je, je za začetek obsojen na prekarizacijo. Ta srednji razred ni več stari tretji, blažilni, dobro plačani sloj male buržoazije ali belih ovratnikov, na katerega stavijo pridigarji tretje poti, dediči tistih političnih strank, ki so pozvale k praznovanju prvega maja. Zgodovina družbenih bojev, bojev za boljšo prihodnost in svet, je nastajala od spodaj, tako kot se je oblikoval tudi praznik dela.
