Celostno kritiko osnutka Nacionalnega programa za kulturo 2014–2017 (NPK), ki je trenutno v medresorskem usklajevanju, podaja raziskovalka kulturnih politik Vesna Čopič, ki meni, da sta njegov problem preveliko število ciljev brez vsake hierarhije ter razkorak med široko postavljenimi cilji in ozkimi ukrepi. Tudi pri investicijah gre po njenem za nedosegljivo naštevanje želja brez prioritet, medtem ko so medresorske zadeve v veliki meri nedorečene in nedodelane ter očitno niso nastajale v sodelovanju s pristojnimi resorji. Namesto ideologemov, kot so kulturni trg, kreativne industrije, trg dela in enotna cena knjige, Čopičeva predlaga, da si kulturna politika zastavi prioritete.
Po njenem bi morala biti cilja kulturne politike večja učinkovitost kulturne porabe javnega denarja in večja pravičnost. Pri prvi gre za okrepitev samoevalvacije in zunanje evalvacije, tudi mednarodne, ter s tem za povečano odgovornost in izpostavljenost vseh, ki odločajo. Pri vprašanju pravičnosti pa bi morala kulturna politika ministra Uroša Grilca poskrbeti za mobilizacijo javnega sektorja, stabilizacijo pogojev neodvisne produkcije, deprekarizacijo samozaposlenih v kulturi in uveljavitev konkurenčne prepovedi za javne uslužbence, da bi prišlo do pravičnejše segmentacije trga delovne sile.
Ker celoten dokument odzivov, ki jih je ministrstvo za kulturo (MK) prejelo v javni razpravi, obsega kar 137 strani, v nadaljevanju predstavljamo le izbrane utemeljene pomisleke in predloge.
Aktualne glasbene prakse na margino
Osnutek NPK nalaga nacionalnima opernima in baletnima ansambloma, da na leto izvedeta vsaj eno večjo koprodukcijo, ki imata potencial tudi za gostovanja na tujih odrih. Svetovalec upravnice Slovenskega ljudskega gledališča Celje Borut Smrekar meni, da večja povezanost nacionalne produkcije ne vodi k dvigu kakovosti in raznolikosti ter večji stroškovni učinkovitosti. Stroški so lahko zaradi dnevnic, prevozov in nočitev celo višji, prav tako pa koprodukcije ne korelirajo nujno s kvaliteto. »Dosedanje koprodukcije obeh operno-baletnih hiš bi lahko dokazovale prej nasprotno,« pravi Smrekar in opozarja na strokovne kritike koprodukcij, kakršne so bile v zadnjih letih opere Črne maske, Knez Igor in Seviljski brivec.
Pomočnik direktorja za glasbeni program v CUK Kino Šiška Matjaž Manček pa meni, da NPK ne naslavlja vseh potreb sektorja glasbene umetnosti in ga nezadovoljivo definira. »Problematična je opredelitev javnega interesa, ki izpostavlja zgolj klasično glasbo in glasbeno-scensko umetnost, aktualne glasbene prakse pa potika v marginalno vlogo.« Predlaga, da se termin kakovostna glasba neha enačiti s klasično glasbo ter da ustrezno prepoznanje kulturne politike dobijo tudi jazz, rock, soul, elektronska glasba, prosta improvizacija in ostali žanri, ki so se uveljavili v 20. stoletju.
Vprašljivo izboljšanje pogojev dela za samozaposlene
Veliko pripomb in predlogov se nanaša na poglavje o trgu dela, kjer si je ekipa ministra Grilca kot enega od ciljev zadala pretočnost zaposlovanja med javnim in zasebnim sektorjem ter nevladnimi organizacijami (NVO). Sindikat Glosa opozarja, da večanje mobilnosti na trgu dela v kulturi ne sme prinesti večanja števila prekernih delavcev v kulturi in zniževanja pravic redno zaposlenim. V Glosi menijo tudi, da bi morali samozaposlenim v kulturi omogočiti lažje prenašanje vsakodnevnih bremen v obliki višjih davčnih olajšav, konkretnim zmožnostim prilagojenega plačevanja prispevkov in uvedbe minimalnih tarif, ki bi preprečile poniževalne honorarje. Ničesar od tega NPK ne predvideva, četudi strokovna javnost pri tovrstnih zahtevah že leta nastopa skorajda enotno.
Prav tako je pri poglavju samozaposlenih in NVO skeptična Vesna Čopič, saj se je ministrstvo ponekod ognilo dajanju konkretnih finančnih zavez: »Pri finančnih posledicah se v celotnem sklopu, ki je namenjen izboljšanju položaja neodvisne produkcije in samozaposlenih v kulturi, omenja razpoložljiva sredstva, kar je v sistemu, ko se javni zavodi in javni uslužbenci štejejo za zakonsko obveznost, javna sredstva pa manjšajo, nesprejemljivo.«
Celo manj priložnosti za delo mladih
Predsednica Društva gledaliških režiserjev Mateja Koležnik opozarja na možnost, da se pogoji za delo samozaposlenih še poslabšajo. NPK namreč zmanjšuje število produkcij na področju uprizoritvenih umetnosti, kar ne zagotavlja izboljšanja produkcijskih pogojev za posamezno premiero, kvalitete predstav ali učinkovitejše postprodukcije. »Pomeni pa tudi manj priložnosti za delo mladih, kar je v nasprotju s siceršnjo dikcijo NPK,« ugotavlja režiserka. Društvo nasprotuje tudi širitvi Slovenskega gledališkega muzeja v predlagani Slovenski gledališki inštitut v časih, ko ni denarja niti za tekoče ustvarjanje.
Sicer pa NPK predvideva še ustanovitev posebne agencije, ki naj bi se ukvarjala z vprašanji trga dela v kulturi. V Odprti zbornici za sodobno umetnost menijo, da bi bilo bolj smiselno podpreti že obstoječi Artservis. Bojijo se, da se bo morebitna agencija, takoj ko se bodo pojavile težave s financiranjem, ukvarjala le še sama s sabo in svojim preživetjem. »Ali pa bo svoje usluge zaračunavala, tako kot sedaj to dela JAK, ko morajo ustvarjalci plačati, da lahko kandidirajo na razpisih za sofinanciranje,« kot je skeptična Vesna Bukovec iz zbornice. Komisija za prenovo krovnega zakona za kulturo ZUJIK pa opozarja na protislovnost. NPK namreč načelno govori o umikanju države iz kulture, dejanski ukrep, kakršen je ustanavljanje agencije, pa je s tem ciljem v nasprotju.
